Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Na srečo ne vem, kakšen je občutek, ko človek ne more poklicati dežurnega zdravnika in mu opisati, kje vse ga boli tako močno, da sam ne more v ambulanto. Ne znam si niti predstavljati, kaj se s tako bolnim človekom lahko zgodi, če poleg tega, da ne more poklicati na pomoč, ker je denimo gluh ali gluhonem, živi čisto sam. Lahko le upa, da bo bolečina, stiskanje v prsih enkrat minilo in da bo preživel.

Za vse. Brez zamere, draga država, najmanj sramotno je, da ljudem, ki so odvisni od pomoči drugih, a vendarle poskušajo svoje težave reševati čim samostojneje, ne nudimo vsaj učinkovitega načina klica na pomoč. Načina, ki bo deloval nemoteno in dobro. Ne nazadnje sem prepričana, da bi v določenih nesrečah celo sama lažje napisala sporočilo kot pa na pomoč poklicala z mobilnikom. Skoraj zagotovo bi bila toliko zmedena, da bi veliko lažje napisala, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Dokler je bilo takšna sporočila na pomoč še mogoče pošiljati, smo celo otrokom svetovali, da jim bo lažje napisati sporočilo, če se na pohodu v hribih nepričakovano ločimo, izgubimo ali poškodujemo. Da bo to verjetno lažje tudi za reševalce, ko bodo prihajali po nas.

V naši državi se vedemo, kot da bi imeli v ustavi zapovedano, da moramo stvari, ki delujejo dobro, uničiti. Tudi če vse skupaj rešuje življenja, se ti sistemi očitno ohranjajo le, če z njihovo ohranitvijo izjemno dobro zasluži kakšen politični zaveznik.

Komentar se nanaša na članek: Gluhi ogroženi, ker je bila država proti