Primož in Petra, mlad zakonski par, lastnika majhne enodružinske hiše v vasi nekje v Sloveniji. Hiša podedovana, zgrajena v 60. letih prejšnjega stoletja. Ker originalna kritina, okna, fasada, sistem ogrevanja in tako dalje kličejo po prenovi, sta se odločila za adaptacijo. Vključno z malenkostnim dvigom, s katerim bi pridobila za zdaj neobstoječi otroški sobi. Kot zgledna državljana sta se zaradi dviga odločila za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tako sta spotoma ugotovila, da je hiša na območju varovanja kulturne dediščine. Za pridobitev soglasja mora tako projekt izpolnjevati strogo določene kulturnovarstvene pogoje. Na pet stopinj natančno odmerjen naklon strehe, barva fasade (svetla, pastelna, naravnih odtenkov, najbolje bela ali siva), prepoved obloge fasade z drugimi materiali razen ometa, pa siva strešna kritina, dimnik bele barve, prepoved mazanja morebitnih lesenih elementov z barvnimi premazi in tako dalje. Dobro, sta si rekla, na srečo jima upoštevanje večine pogojev ne predstavlja posebne ovire. Bolj zanimivo je nekaj drugega. Omenjene pogoje Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije določa že od leta 2001. In sta se sprehodila po vasi, ki je predmet območja varovanja. Fasada na sosednji hiši je vinsko rdeče barve, kombinirana s temnosivo. Hiša nasproti ima večkrat lomljeno strešino. Tri četrtine kritin v vasi je oranžne, opečnate barve. In v celotni vasi ni niti enega samega belo ometanega dimnika. Čemu tako? Občanov ob menjavi kritine, pleskanju fasade, prenovi balkona ali pozidavi dimnika na obstoječih hišah ne zavezuje nič. Če želijo, je lahko hiša vijoličasta z zelenimi pikami, streha malodane slamnata, les pa pobarvan z rožnatim premazom. Tako celovita je naša občinska (oziroma kar nacionalna) urbanistična politika. V 13 letih, odkar velja omenjena ureditev, v tej vasi očitno nihče ni gradil ničesar, za kar bi potreboval gradbeno dovoljenje. Ali bolj verjetno: so vsi dograjevali na črno. Pa srečno z varovanjem kulturne dediščine!