Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Vsaka vlada se v paničnem iskanju manjkajočih milijonov najprej spotakne ob javni sektor. Oziroma če smo natančni, ob delavce v javnem sektorju. Ob tem operira z bavbavi. Na eni strani z zlobno evropsko trojko, na drugi s požrešnimi javnimi uslužbenci. Če prvi služijo kot ustrahovalni moment, da lahko sprejemamo ukrepe, ki bi jih ob svojem predlogu verjetno predlagala tudi trojka, so plače javnih uslužbencev malha, iz katere se lahko vedno zajema. Hitro se pozabi, da je večina storitev iz javnega sektorja tam, ker obstaja družbeni konsenz, da hočemo živeti v državi, kjer smo lahko zdravi, kjer ne umiramo na ulici, kjer se brezplačno izobražujemo, kjer v primeru odpuščanj ne pristanemo na cesti brez vsega, kjer nekaj velja solidarnost. Seveda moramo za to vsi prispevati nekaj. A jasno je, da nam ni dovolj, da javne storitve le imamo, temveč si želimo, da so te dobre. A zato morajo imeti delavci za dostojno delo pač dostojno plačilo. Napačno bi bilo razmišljati, da si zaslužijo nižanje plač, ker morajo deliti usodo realnega sektorja. Smiselno bi se bilo vprašati, kako lahko vsi živimo bolje.

Druga pot. To seveda ne pomeni, da država nima kje varčevati. A vprašanje je, na račun koga. Zdi se, da se vlade raje ukvarjajo z nižanjem plač vsepovprek, kot da bi proučili, kaj res potrebujemo in česa ne. Denimo razpise za timbildinge ali dober milijon na leto za najem parkirišč. Pa službene avtomobile, telefone, stanovanja. Ali pa da bi končno res začeli pobirati davke na drugo, tretjo in vse naslednje prazne nepremičnine.