Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Slovenija je že nekaj tednov znova v recesiji. In treba bo čim bolj realno – a tudi pravično! – pogledati, kaj lahko (vsaj začasno) pogrešamo. Vtisa, da smo pri tem na dobri poti, (še) ni. Dialog med vlado in sindikati o varčevanju je namreč videti, kot da se pogovarjata eden, ki govori le kitajsko, in eden, ki govori le svahili.

Sindikati hočejo vedeti, "koliko je vlada privarčevala pri sebi" – v prevodu: pri javnih naročilih, materialnih stroških, najemninah, storitvah za IT, stroških za najrazličnejše adaptacije in vzdrževanja. Ja, tako preprosto! Šele če so te številke dovolj izdatne, bi dali svoj delež – plače. Vse drugo bi bilo nespodobno, menijo.

Vlada na drugi strani s tem preprostim popisom že najdenih notranjih prihrankov (ne zna ali noče) priti naproti, ampak trmasto vztraja pri svoji – le nekoliko drugače zapakirani – različici 140 ukrepov. Med njimi najdemo na primer prav ukinitev agencije za javna naročila, racionalizacijo vsebin na področju gozdarstva, karkoli to že je, in racionalizacijo javne službe v sladkovodnem in morskem ribištvu ter preoblikovanje 13 šol v podružnice in tako naprej in naprej.

Pravično. Veliko preveč razdrobljenih ukrepov za tako krizni čas, da bi kdorkoli lahko ocenil, ali bo vse skupaj delovalo in predvsem ali so rezi vsaj približno pravični ali pa se bodo na koncu koncev "dvorni dobavitelji" še naprej redili v državnih jaslih ter se režali državljanom in javnim uslužbencem, ker so v tej vsesplošni krizni situaciji zategnili pas namesto njih.