Moški menda težje priznamo napake kot ženske. Direktorji, ki so pogosto alfa samci, navajeni občudovanja javnosti in kimanja podrejenih, jih toliko teže. To, da bo nekatere od njih prvič v zgodovini obravnavalo častno razsodišče in jih morda celo vrglo iz cehovskega društva, je večji premik v njihovih glavah, kot se zdi na prvi pogled. Menda so še nedolgo nazaj, ko je razprava nanesla na razvpite primere, le gledali v tla. Gotovo tudi njihove prijatelje, s katerimi so se v Združenju Manager dolga leta vzajemno trepljali po ramah. In najbrž tudi zato, da ne bi kdo kamna čez čas vrgel v njih.

Vsak se namreč lahko zmoti in ni vsaka napačna odločitev tudi neetična. Reševanje svoje kože na račun drugih delničarjev podjetja gotovo je. In da delavcem denar za njihova posojila odtrgaš od plače, bankam pa ga ne nakažeš. Sumljiv izvor denarja za poskusa menedžerskega prevzema. Na sodišču dokazano podkupovanje.

Pa kaj! Res je. Tudi če koga vržejo iz ceha, ne bodo imela zavožena podjetje nič manj kreditov in več dela za odpuščene delavce. So pa stvari, ki imajo pomen, čeprav nimajo nobenega oprijemljivega učinka. Ena od najmočnejših je opravičilo. Nemški kancler Willy Brandt je pred spomenikom umrlim v varšavskem getu pokleknil 25 let po koncu vojne. Pri nas opravičila v glavnem še čakamo: od menedžerjev, politikov, zdravnikov, socialnih delavcev, duhovnikov in da, tudi od novinarjev. Je pa tudi res, da ima Slovenija šele 20 let.