Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Med šolskimi učbeniki vlada kaos. Razlogov je več. Skrbniki učbeniških skladov razlagajo o vedno novih navodilih ministrstva pri zamenjavi obrabljenih učbenikov, ravnatelji se držijo za glavo zaradi neprenehnih sprememb učnih načrtov. Učbeniki so namenjeni učenju in zato tudi podčrtavanju, izpisovanju, obkroževanju podatkov ... Vsak učenec pusti svoj pečat. Nekateri menijo, da so učenci do brezplačnega učbenika brezbrižni, zato starše pozivajo k sofinanciranju izposojevalnine. Za številne starše pa bi bila to kaplja čez rob. Ob začetku šolskega leta bodo namreč morali odšteti več sto evrov za nakup zvezkov, delovnih zvezkov in atlasov – njihove cene so založniki, po zmanjšanju prodaje učbenikov zaradi učbeniškega sklada – navili kar se da. Rešitve pri starših, ki med letom odštejejo še konkretne vsote za tabore, prevoze in vstopnine, je v tem času težko iskati. 


Dragi založniki. Učbeniki so pri nas resnično dragi, ministrstvo pa zavezano k racionalni porabi sredstev. Šole tako lahko menjajo le najbolj uničene učbenike in le nekatere od tistih, ki jim je potekel čas – ukrepi, ki vodijo v le še slabše stanje učbeniškega sklada. Prav bi bilo, da bi imel vsak učenec svoj učbenik in da bi se lahko iz njega učil tako, kot mu ustreza in kot ga učijo tudi v šolah – s podčrtavanjem in izpisovanjem. Prav bi bilo, da bi starši učbenike lahko kupili za ceno, ki ne bi podrla družinskega proračuna. Slej ko prej bo torej treba sesti za skupno mizo z založniki.