Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Sindikati so komaj začeli zbirati podpise za razpis referenduma o proračunu. A zdi se, da smo že na vrhuncu kampanje. Ministrstva vsak dan opominjajo prebivalce, česa vse ne bodo dobili, če proračun pade. Opozarjajo predvsem na socialne transferje, tudi tiste, ki so jih ljudje od vlade izsilili s protesti. O učinkih financiranja po dvanajstinah, ki pride, če referendum pade, lahko razpravljamo. A zdaj to ne more biti fokus, saj je ključno, zakaj je do referendumske pobude sploh prišlo. Karkoli si mislimo o sindikatih, ne smemo pozabiti, da gre za interesno združenje delavstva in njihova naloga je, da naredijo vse, da se prepreči zmanjševanje delavskih pravic. Interes sindikalnih vodij, ki sicer delavce včasih razjezijo, saj se jim ne zdijo dovolj radikalni, je, da se z vlado pogajajo. Referendum je mogoče preprečiti, če tako odloči ustavno sodišče, predvsem pa s pogajanji, ki jih ta hip sploh ni.

Možnosti

Zdi se, da je tokrat v igri veliko več od proračuna. Če ustavno sodišče prepove referendum, bodo imeli sindikati za vedno zvezane roke glede proračuna, v katerega bodo vlade lahko dajale neizpogajane rešitve in tako sindikate postavile pred izvršeno dejstvo. Če pride do referenduma in vlada zmaga, bo to hud udarec za sindikate javnega sektorja. Če proračun na referendumu pade, pa bo vlada za vse težave v prihodnjem letu okrivila sindikate – ti bi izgubili podporo javnosti, kar bi bila za vlado zmaga na dolgi rok. Sindikate sta uspešno nevtralizirala že neoliberalna Thatcherjeva in Reagan. Delavci pa posledice nosijo še zdaj