Foto: Žurnal24 Tjaša Pureber (Foto: Nik Rovan) Četudi se funkcionar izloči iz postopkov, kjer bi lahko prišel v navzkrižje interesov, gre za načelno vprašanje, kako se je znašel na poziciji, kjer tak konflikt potencialno obstaja. Gre za večno dilemo: hočemo v politiki izobražene ljudi z izkušnjami s fakultet ali bi bilo bolj smiselno, da bi v imenu ohranjanja avtonomije znanosti akademiki dejansko ostali v svoj sferi? Če bi pomemben funkcionar postal nekdanji direktor uspešnega podjetja, bi se verjetno vsakič znova spraševali, ali niso bile komisije v kakšnih postopkih, kjer je sodelovalo njegovo podjetje, vseeno pristranske.

Boj idej. Rezultati tega razpisa so zaradi boljšega izkupička zasebnih šol skrb vzbujajoči predvsem ob hkratnih nedvoumnih impulzih vodilnih politikov, da se jim zasebno šolstvo in njegovo financiranje s strani države ne zdita sporni. Težko je seveda razumeti, da se javne univerze na razpis ob težki situaciji niso prijavile z več kakovostnimi projekti. To vseeno ni ključno, saj ta predpostavka javno in zasebno šolstvo izenači ter prepusti trgu, da uredi njuno financiranje in preživetje. A bistvo javnega šolstva ni v tem, da na trgu tekmuje z zasebnimi fakultetami, ki se lahko usmerjajo v trže niše, temveč da vsem zagotavlja brezplačen dostop do temeljne izobrazbe za vse, tudi trgu manj privlačne poklice. Torej takšne, ki ne služijo ustvarjanju profita, ampak splošni dobrobiti vseh ljudi. Določene sfere produkcije, kot so šolstvo, zdravstvo in socialna oskrba, pač ne spadajo na trg, kjer bi o naših življenjih in njihovi kakovosti odločale debeline naših denarnic.