Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Priznam, da veljam za vse prej kot počasno voznico, če pri tem ne ogrožam nikogar. Da pa se s tem priznanjem ne spravim v nemilost varuhov reda in miru, naj ob tem poudarim, da mi nikoli niti na misel ni prišlo, da ne bi prevzela odgovornosti za posledice. In tudi drugega kot "ja, priznam" nisem še zmogla izreči ob rahlo ciničnem nasmešku moža v modrem z loparčkom v roki in pripombi "Gospodična, tole je šlo pa malo prehitro".

Odpustki. Pa tudi izgovorov kot "Joj, mudi se mi v službo!" ali "Čisto sem spregledala znak, ki omejuje hitrost!" nimam na zalogi, ko me dobijo z radarjem. Ker verjamem, da bi lahko takoj in povsem upravičeno slišala: "Gospodična, vsak dan pišete o posameznikih, ki vozijo prehitro, in o njihovih izgovorih za to, zdaj pa sami prosite za enake odpustke." Če se dvakrat na dan vozim mimo istih prometnih znakov, izgovor, da ne vem, kje so omejitve hitrosti vožnje, res ni na mestu. Tako kot ni na mestu, da vplivnež, ki v določeni soseski živi od otroštva, z izgovorom, da ne ve, zakaj na določenem pločniku ne bi smeli parkirati, poskuša pri znancih iz uradniških krogov izpogajati, da se tam napačno parkiranje ne kaznuje. Oprostite, ampak pločnik tam verjetno ni od včeraj in po njem so se najbrž sprehajali že najmanj starši, če ne celo stari starši tega novodobnega vplivneža. Zato je najmanj neverjetno, če ne že nedopustno, da bi pravila, ki v civilizirani družbi veljajo že desetletja, zdaj spreminjali z dogovori med kvazi vplivneži.