Delali ne bomo do 65., temveč do 70., 75. leta ali še dlje. Takšni so demografski, zdravstveni in še kakšni trendi. Pahorjeva pokojninska reforma je pri tem povsem nepomembna. Če bo padla, na primer na referendumu, bo spremembe nekaj let pozneje uveljavila naslednja vlada. In potem nove spremembe vlada, ki bo zmagala leta 2016. Kdor misli drugače, se neodgovorno slepi.

Pri spreminjanju upokojevanja največjo težavo pomenijo prav iluzije. Pripadniki mlajših generacij se morajo namreč pripraviti, da bodo sposobni delati, ko bodo imeli 65 let in še več. Računati morajo, da se bodo še v – za današnje pojme – poznih letih bojevali na trgu dela. Sliši se obrabljeno, vendar morajo današnji 30-, 40- in tudi 50-letniki skrbeti, da bodo tudi desetletja pozneje konkurenčni mentalno in fizično, ter sproti osveževati znanje.

Nesmiselnost. Na trgu namreč ni zelo veliko dela za starejše generacije. In nobenega jamstva ni, da se bo sčasoma našlo bistveno več takšnih delovnih mest. Verjetnejše je, da se bodo za ista delovna mesta vse pogosteje hkrati potegovali 30- in 60-letniki.

Sindikalne pobude za referendum o pokojninski reformi so zato dolgoročno gledano nesmiselne. Sindikalisti bi svojemu članstvu koristili bolj, če bi ga pripravili na spremenjene demografske trende. Če bi ga ozaveščali. Da bo na trgu dela lahko obstalo tudi, potem ko Semoliča tam že zdavnaj ne bo več.