Mislim, da bi državljani, ki so zagotovo siti referendumskih debat, pa tudi debat o referendumih, v naši demokraciji (oziroma v tistem, kar je od nje v teh turbulentnih časih sploh še ostalo) radi participirali kako drugače kot zgolj z močjo volilnega lističa.

Civilna družba. Hiter pregled agende zadnjih tednov pove, s čim se ukvarja naš politični razred. Najprej: arhivi. Cilj? Volilno telo pridobiti na svojo stran. Nekdo, ki mu je sprva kazalo, da je odkril lažnivega predsednika, se je opekel. Naslednja: orožje. Janševi nasprotniki udarijo nazaj in kličejo: "Volivci, pridite k nam." Potem patrie. Skorajda zgodovinski moment "začasne ničnosti" pogodbe o dobavi vojaških vozil. Še ena mala zmaga koalicije. Medtem pa na sredini razpravi o vladnih prioritetah, ki naj bi državo potegnile iz krize, v državnem zboru sedi kaka četrtina poslancev. (Medklic: volivci predlagamo, da bi jih bilo tam vsaj 40 odstotkov. Drugače debata ne velja.) Pa še ti ne razpravljajo o vsebini, ampak v svojih govorih iščejo lastne male zmage.

Pred nekaj dnevi je bil v Ljubljani na obisku predsednik spodnjega doma britanskega parlamenta John Bercow. Slovenskemu kolegu Pavlu Gantarju je dejal, da so dnevi, "ko predsednik parlamenta sedi v dvorani in vodi seje, minili". Zakonodajna veja naj bi našla vez z nevladnimi organizacijami, v svojo debato vključila mlade, študente in civilno družbo nasploh. Da bi volivci končno namesto zgolj s papirnatim pildkom raje z argumenti sooblikovali demokracijo.