Referendum ima v luči našega današnjega pisanja, da tako na levici kot na desnici tli, iz pepela pa se bo dvignila nova leva ali desna politična stranka, veliko daljnosežnejše posledice za slovenski politični prostor kot zgolj (ne)ureditev vprašanja meje s Hrvaško. Čeprav nas prepričujejo, da ne gre za bitko med Pahorjem in Janšo, gre (ko vkalkuliramo napovedi o novih strankah), točno za to. Na tehtnici je zmaga na tekmi, vredni več kot štiri milijone. Naših evrov. Iz naših davkov. Evrov, ki so namesto za lažje ali boljše življenje državljanov porabljeni za lažje življenje politikov. Tistih, ki bodo zmagali.

Nepošteno. Posebej zato, ker na referendumu ne bomo odločali o ničemer konkretnem – ne o ozemljih na kopnem ne o meji na morju. Da bodo na veliko zapravljali, so se politiki odločili s konsenzom. Kar je svojevrsten fenomen, ki se zgodi vsakih nekaj desetletij. Leta od enega do drugega pa se vlečejo, kot bi bila svetlobna. Je pa res, da bomo z referendumsko odločitvijo za ali proti odločili, ali naj novo politično stranko ustanovi krog okoli Zavrla ali Viranta. Pa v resnici ne en ne drugi nista neka velika novost. Tudi kar se tiče stališč do referenduma, sta tako en kot drugi samo podaljšani roki polov okoli Pahorja in Janše. Le da se zdi, da na vedno razburkani levici vre, da bi se Pahorja znebili, na konservativni desnici pa, da bi Janšo utrdili. Pri nas imamo že od osamosvojitve dejansko večinski volilni sistem, saj je vsaka nova stranka le podaljšek ene ali druge že obstoječe politike.