Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Drži, z vozniško kulturo se Slovenci ne moremo hvaliti. Radi se sicer izgovarjamo na naluknjane ceste in menda butasto postavljene omejitve, a dejstvo je, da nam manjka samokritike. Spomnite se na te besede, ko boste naslednjič med vožnjo prijeli telefon v roke, ko boste zapeljali v križišče skozi krvavo rdečo na semaforju ali ko boste "samo za minutko" z avtomobilom blokirali pešce in kolesarje.

Manjka pa samokritike tudi našim lokalnim šerifom. Tik pred volitvami se selijo od prireditve do prireditve. Govorijo o zeleni mobilnosti, nato pa se v svojih šest in večvaljnih limuzinah prestavljajo na drug konec mesta, kjer prerežejo trak za tistih nekaj deset metrov na novo pobarvane kolesarske steze. Govorijo o sobivanju različnih udeležencev, medtem pa denimo primer iz Kranja kaže, kako morajo pešci in kolesarji na čisto vsakem križišču pritiskati na gumb, da jih semafor spusti preko. Številni seveda ne nameravajo po pet minut čakati na zeleno in raje tvegajo kazen.

• Komentar se nanaša na članek Vsak prekoračeni km/h razveseli župana

Med trkanjem po prsih župani utemeljujejo, da so redarji nekakšni poslanci, zaradi katerih so ulice varnejše in bolj prevozne. Res je, da je zaradi mestnega nadzora precej manj "teksasa" s parkiranimi avtomobili, a glavnina dohodka se v občinske malhe še vedno nakapa s prehitrimi vozniki. In to ravno s tistimi, ki bi jih v primeru policijske kontrole zaradi kilometra ali dveh prek omejitve praviloma odnesli le z opozorilom. Slednje je namreč precej bolj učinkovito kot pa jeza ob prejemu pošte s položnico.

Seveda so za redarsko zasedo, ko redar zgolj udobno sedi v z napravo opremljenem parkiranem avtomobilu, najbolj priljubljene cone 30 km/h, morda tudi zato rasejo kot gobe po dežju. Tam se da resnično zaslužiti, saj mnogi vozniki zaradi mizerno majhnih znakov sploh ne vedo, da se vozijo po njej, kazni pa so za vsak presežen kilometer na uro eksponentno višje. Kako daleč stran od resnične preventive je posegla želja po dodatnih evrih, kaže tudi sprega bivšega župana in proizvajalca radarskih naprav v Mariboru. Ljudski revolt in epilog bi moral tiste z mestnimi verigami okoli vratu kaj naučiti.

Smrt človeka v cvetu ustvarjalnosti državo in občino po zadnjih izračunih v povprečju stane 1,8 milijona evrov. Ena prihranjena smrt torej precej bolj blagodejno vpliva na družbo kot vsi redarji na kupu. Župani bi za varnost in preventivo veliko več storili že, če bi s svojim vplivom pri državnih uradnikih dosegli, naj že enkrat predpišejo precej večjo velikost znaka za cono 30 km/h, ne pa da ta pomemben znak zasenči že vsak izvesek bližnjega prodajalca kebabov. Takrat bi tudi večina Slovencev, ki predpise želi spoštovati, resnično lahko vozila varneje.