“Pameten šef ve, da je za organ daleč najboljše, da si izbere najboljšega sodelavca,” meni Gregor Virant, bivši minister za javno upravo. A javnih razpisov za vnaprej izbrane sodelavce, ki si jih je privoščila Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) Virant ne želi komentirati, saj primera ne pozna dovolj dobro.

Priznava pa, da so “javni razpisi dostikrat pesek v oči” in da je seveda v “svetu upravljanja človeških virov znano, da javni razpis ni edina zveličavna metoda”.

Tudi Irma Pavlinič Krebs se v komentiranje kadrovanja na KPK ni želela spuščati. Zatrdila pa je, da so na ministrstvih jasna pravila, koliko ljudi lahko pripelješ v kabinet ter koga lahko zamenjaš in kdaj. Meni tudi, da na splošno ni dobro, če se vodja obda s kabinetnimi ljudmi, ki snujejo spremembe, drugi uradniki pa niti ne vedo, kaj se dogaja.

“Zakon ne dopušča, da bi se formalno vnaprej vedelo, kdo bo na javnem razpisu za določeno delovno mesto najboljši. Kaj se je dogajalo pri zaposlovanju na KPK, bi bilo zato treba raziskati,” je dejal pravnik Rajko Pirnat. Za to, da bi že lahko rekel, ali je šlo za koruptivno dejanje, nima dovolj podatkov. Pravnik, ki ni želel biti imenovan, pa je opozoril, da bo ključno, ali so bili razpisi objavljeni zgolj zato, da se službe za določen čas pretopijo v službe za nedoločen čas. “To pa bi bil problem,” meni.