Razumljivo je, da je bil naš 67-letni bralec, ko so mu pristojne institucije obrazložile, da ni več zmožen delati in je prestar celo za evidenco brezposelnih, besen. Razočaran. Celo razčlovečen, kot bi mu dobesedno z zakonom odvzeli opravilno sposobnost.

Marsikdo se namreč pri teh letih še ne počuti za v staro šaro. Toliko bolj pa najbrž boli, ker je še pred mesecem pridno delal ter državi plačeval davke in prispevke. In celo prispevke za brezposelnost! Kar ni pošteno! Država bi bila pravična, če delavcem po 65. letu od svoje plače ne bi bilo več treba plačevati prispevkov za zaposlovanje, saj na zavodu po izgubi službe tako ali tako ne morejo več koristiti nadomestila za brezposelnost. Pa žal ni tako. Državi je treba dati, kar je njenega.

Prihranek. In zakaj bi ljudje sploh koristili nadomestilo, če izpolnjujejo pogoje za upokojitev? Ker nadomestilo v prvih treh mesecih na zavodu nanese 80 odstotkov posameznikove osnovne plače, pokojnina pa naj bi po nekaterih podatkih pokojninskega zavoda borih 60 odstotkov posameznikove plače?

A ta izračun se po mojem mnenju niti državi ne izplača. Prvič, ker je nadomestilo po treh mesecih približno enako pokojnini. Drugič pa, ker je vrednost tega, da je človek tudi pri 67 letih pripravljen delati, neprecenljiva. Še posebno zato, ker vsi vemo, da je pokojninska reforma potrebna, slovenski delavci pa na delovnem mestu večinoma niso pripravljeni ostati dlje, kot je treba.