"Na začetku je težko, potem se s tem sprijazniš. Kamorkoli greš, nimaš papirjev. Hoteli smo prodati avto, a je bil napisan na očeta, in so nas pošiljali sem in tja. Morali smo čakati pet let, da so očeta razglasili za mrtvega," je za Žurnal24 povedala Primorka, katere oče je pogrešan že več let.

Razlog so nepremičnine
Medtem ko dobijo slovenska okrajna sodišča v povprečju po približno dve ali tri vloge, s katerimi želijo svojci pogrešanega človeka razglasiti za mrtvega, na leto, je denimo Koper lani prednjačil s 53 primeri, sledila je Sežana s 37, Nova Gorica s 14 in Ilirska Bistrica z 12 predlogi za razglasitev smrti.

Po besedah predsednice Okrajnega sodišča v Kopru Bojane Štrukelj Petovič gre večinoma za primere, ko so ljudje izginili med drugo svetovno vojno ali po njej. "Ti postopki izvirajo izpred mnogih let, ko je veliko ljudi iz Primorske šlo v Argentino, Kanado in se niso več vrnili. Še vedno so lahko dedovali premoženje po svojih starših, njihovi svojci pa zdaj sprožajo postopke, ker želijo urediti lastništvo nepremičnin," Štrukelj Petovičeva pojasnjuje, zakaj je tega na Primorskem precej več kot drugod po Sloveniji. Pravi, da sodišče do zdaj še nikoli pogrešanega ni razglasilo za mrtvega, pa bi se ta potem pozneje pojavil.

Pogoj: pet let brez glasu
Sodišče lahko pogrešanega razglasi za mrtvega šele, ko preteče petletni rok in o njem ni nobenega glasu. Če je izginil med vojno, ga je možno za mrtvega razglasiti že eno leto po prenehanju bojevanja, pri potopu ladje, prometni oziroma letalski nesreči, požaru, potresu ali drugih nesrečah pa celo že po pol leta.