Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Da trgovine zavržejo ogromne količine hrane, že dolgo ni več skrivnost. To hrano je treba ločiti: po eni strani gre za sveža živila, ki jih trgovci naslednji dan ne smejo več ponuditi strankam, po drugi pa za hrano, ki ji preteče datum uporabnosti, a zanjo vsi priznavajo, da je v resnici ob primernem shranjevanju še vedno dobra. Nekaj takšnega, kot če bi vam doma potekel rok uporabnosti špagetov, pa kak dan ali teden kasneje v njihovo užitnost verjetno ne bi podvomili. Ker proizvajalci sami določajo rok trajanja živila, posledično pa za njegovo neoporečnost in varnost potrošnika tudi odgovarjajo, je jasno, da bodo ti datumi krajši od realnih. Posledica: trgovske verige povsem uporabno hrano odvržejo in se s tem zavarujejo pred morebitnimi tožbami zaradi ogrožanja zdravja potrošnikov.

Jedro težav. Šele v zadnjih mesecih, ko postaja vse bolj jasno, da tudi dobrodelnim organizacijam zaradi krize primanjkuje hrane, ki bi jo lahko razdelili socialno šibkejšim, je začela država trgovce spodbujati, da hrano tik pred rokom uporabe predajo humanitarcem. In še tu se zdi, da je lažje najti več logističnih razlogov, da se to ne dogaja množično, kot pa, da bi to postala redna praksa. In čeprav je jasno, da je takšna vrsta pomoči za številne ključna, ne moremo spregledati dejstva, da gre pri dobrodelnih aktivnostih, ki človeka ne opolnomočijo, za gašenje požara na napačnem koncu. Problem niso ljudje, ki so se znašli v situaciji, ko nimajo za hrano, temveč sistem, ki takšne situacije proizvaja.