Depresija, bulimija in anksioznost so diagnoze 23-letne Ane, ki je že večkrat poskušala storiti samomor. Psihiatra obiskuje enkrat na mesec ali na dva meseca za deset minut. “Postavlja vedno ista vprašanja, ne odziva se na moje besede, včasih se zelo ostro odzove, češ zdaj bi pa že lahko prišla k pameti; občutek imam, da komaj čaka, da napiše tiste recepte in bom šla,” razlaga s solznimi očmi.
Kratki obiski so premalo
Ana med ljudmi v stiski ni edina, ki se s svojo psihiatrinjo vidi enkrat na mesec za nekaj minut. “Kratki obiski pri psihiatru in zdravljenje z zdravili so seveda premalo. Človek, ki doživlja hude stiske, potrebuje vsaj nekaj časa, tedenska urna srečanja, da napreduje v smeri želenih sprememb in zdravja,” pravi sistemska psihoterapevtka Saša Ribič.
• Center za izvenbolnišnično psihiatrijo. Če se duševne težave poslabšajo, se lahko vedno zglasite na Njegoševi ulici 4 v Ljubljani.
• Center za mentalno zdravje. Na voljo je tudi njegova enota za krizne intervencije.
• Dežurne ambulante. Delujejo v vseh psihiatričnih bolnišnicah po Sloveniji.
Prizadeta tudi država
“Daljše zdravljenje, lahko pa tudi samomor,” na vprašanje, kakšne so lahko posledice, če bolnik v obravnavo ne pride pravočasno, odgovarja Maja Valič, ustanoviteljica društva Dam za ljudi z depresivno in anksiozno motnjo.
Posledice slabega dostopa do pomoči so osebne (trpljenje, samomor, upadi funkcioniranja na delovnem mestu, v medosebnih odnosih ...), v stiski pa so tudi pacientovi bližnji, razlaga psihiatrinja Vesna Švab iz Psihiatrične bolnišnice Ormož. “Posledice so hkrati družbene – daljša obdobja bolezni, odsotnosti z dela, invalidnost, prezgodnje upokojitve, kar vse vodi v ogromne izgube produktivnosti in dokazano tudi v izgube od treh do štirih odstotkov bruto domačega proizvoda.”
Psihiatrov primanjkuje
Strokovna direktorica Psihiatrične klinike Ljubljana Blanka Kores Plesničar sicer priznava, da psihiatrov primanjkuje, a meni, da imajo rizični pacienti v našem sistemu toliko obravnav, kot jih tisti hip potrebujejo, v kriznih situacijah pa so tudi daljše.
“Naš zdravstveni sistem je ustrezen in velikodušen do psihiatričnih pacientov,” dodaja. Švabova pa pravi, da so zaradi majhnega števila psihiatrov majhne tudi možnosti za ustrezno zdravljenje: “Zaradi prenapolnjenosti ambulant in bolnišnic se čas obravnave skrajšuje prek vsake razumne meje.”
Podporne skupine
Valičeva vidi rešitev v povečanju števila strokovnjakov in sredstev, ki jih država namenja za zdravstvo, na ministrstvu za zdravje pa menijo, da je rešitev v boljši organizaciji dela izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje. Pripravljajo tudi resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, v kateri predvidevajo ukrepe, ki bi povečali dostopnost psihiatričnih storitev.
Ribičeva poudarja tudi pomembnost raznih podpornih skupin, na primer društev Dam, Ozare in Šent ter psihoterapevtskih centrov, ki zaradi projektnih sredstev omogočajo cenejšo psihoterapijo – na Obali na primer CPPK, Zavod PRIMSS in Odnos.