Foto: Jaka Dimc Barbara Eržen Da je mobilnosti namenjen le teden lepih besed, je verjetno bolj ali ne jasno. Svoj odnos do uporabe javnega prevoza v določbah nadvse očitno izkazujejo tudi poslanci, ki si potrjujejo zakone in tudi določbe o svojih dodatkih. Tako kot vsem javnim uslužbencem – no, ja, pravzaprav so funkcionarji – potne stroške tudi poslancem obračunavajo po slavnem Zujfu. Če je možen prevoz z javnim sredstvom, potem se obračuna mesečna vozovnica. Prvi med enakimi, kajne, a ob tem mirno zamolčijo še kup ugodnosti, ki so jih zase sprejeli sami. To, da ti delodajalec zagotavlja parkirišče le nekaj metrov stran od službe je pač nujno, četudi živiš praktično nasproti ceste. S prihodom na delo z avtom pa tako zagotovo porabiš več časa kot z javnim prevozom, peš ali kolesom.

Povsem razumljivo je sicer, da imajo tisti poslanci, ki se vozijo na delo iz bolj oddaljenih krajev, zagotovljeno parkirno mesto. A princip določanja dodatnih ugodnosti sebi je dokaj stalen pojav v parlamentu. Na primer za plakatiranje pred volitvami veljajo drugačni pogoji, kot za lepljenje plakatov za vaške veselice. "Nujno“ je namreč, da imajo udeleženci političnih kampanj brezplačno zagotovljene prostore za nameščanje svojih političnih oglasov. Če mene vprašate, ni kaj dosti razlike med različnimi oglaševalci. Oglaševalne je pač oglaševanje in če je plačljivo za ene, naj bo še za druge. No, dajte, poslanci, bodite prvi med enakimi in si ukinite dodatne bonitete, ki ste jih sprejeli sami, ter zares bodite prvi med enakimi.