Foto: Boštjan Tacol David Buovski Nikoli ne bom pozabil svojega prvega nastopa v prvi ligi. Za svoj NK Zagorje sem sredi drugega polčasa vstopil na igrišče, tekmec je bila Olimpija; to je bila njena zadnja sezona pred potopom v peto ligo. Ton glasu uradnega napovedovalca, ko je najavil, da “v igro vstopa igralec s številko 26 David Buovski”, mi bo za vedno ostal v spominu. Dva dni pred tem sem na filozofski fakulteti poslušal predavanje o “Schopenhauerjevi (ne)zaupnici zgodovini”, zdaj pa sem pred skoraj dva tisoč gledalci poskušal pokazati svoje nogometno znanje. A v obeh situacijah sem se počutil kot doma. Nogomet sem, tako kot filozofijo, že takrat dojemal kot nekaj pristno človeškega. Živali ne poznajo vojne brez žrtev, vedno gre za življenje in smrt. Ljudje pa smo sposobni priznati poraz in stisniti roko boljšemu. Seveda ne vsi.

Nogomet. Po Nietzscheju poznamo štiri faze preobrazbe duha. Zadnja, najvišja, je stopnja otroka. Po kameli, ki nosi breme, zmaju, ki bruha ogenj, in levu, ki se vede kot kralj sveta, pride na vrsto otrok. In kaj počne otrok? Otrok se igra. Igra se življenje, brez predsodkov in omejitev sodobne potrošniške družbe. Šport je najbolj sofisticirana oblika igre. In nogomet je najbolj razvita oblika športa. Je najbolj kompleksen, saj zahteva strateško mišljenje, je najlepši, saj ga spremlja daleč največ ljudi. In tudi najbolj podoben življenju, saj je pogosto nepravičen. In zato si tudi evropski politični veljaki med tekmami vzamejo prosto, ko bi morali reševati evro. To je pač nogomet, ki je pomembnejši od evra