Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Že ko so se pred nekaj leti na našem trgu pojavile prve velike agencije za zaposlovanje, sem se spraševala o njihovem pravem namenu. Po kupu vprašanj in prebranega se še vedno sprašujem isto. Agencije posredujejo delo, počno torej točno tisto, kar bi moral početi državni zavod za zaposlovanje. Nato delavca zaposlijo in ga kot predmet uporabe oddajo naprej. Podjetje, ki ga najame od agencije, ni z njim v nikakršnem razmerju, ko se ga naveliča, ga lahko brez težav zamenja za mlajši model. Delavec se spremeni v objekt, ki ga upravljata pogodbenika.

Regulacija. Ne verjamem, da lahko katerikoli zakon ali katerakoli inšpekcija ustavi nadobudne podjetnike, ki čez noč ustanovijo agencijo, najamejo dvajset delavcev po tri evre in jih naprej oddajo za pet evrov na uro.

Ko je na državnem zavodu, ki bi se moral očitno preimenovati v zavod za brezposelne, več kot sto tisoč ljudi brez dela, bodo brez težav našli kopico posameznikov, ki bodo delali za manj od minimalnega samo zato, da bodo lahko delali. Podobne zgodbe o brezpravnosti smo pred nekaj leti brali o študentskem delu, zdaj pa imamo namesto enega problema dva. Nobena reforma trga dela nam ne bo koristila, če se bodo vzporedno z njo izumljale vedno nove oblike brezpravnega dela. Ne bo pomagalo, da se pogajalci trudijo, da bi v sistem trga dela vnesli prožnost ob zagotavljanju socialne varnosti, če ob strani že deluje popolna prožnost brez vsakršne varnosti in odgovornosti za sočloveka.