Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Vizjakovi pokojninski reformi se je podpora obetala od prvega branja dalje. Tudi izsiljeno hitenje triumfa ni moglo preprečiti, saj močno dvomim, da bi si v današnji klimi in ob veliko širši splošni podpori pokojninski reformi katerikoli sindikat upal predlagati zbiranje podpisov za referendum. Široki splošni podpori verjetno botruje tudi dejstvo, da je pokojninska reforma bolj pisana na kožo povprečnemu delavcu. Ne nazadnje se je tudi Andrej Vizjak izkazal kot spretnejši pogajalec ter tako sindikatom kot opoziciji popustil in dopustil posamezne zmage. Kakšen skeptik bo zato verjetno prepričan, da so bile te že vnaprej predvidene.

Razmere. Piko na i pa lahko pripišemo tudi zaostrenim družbenim razmeram, zaradi katerih gorijo kanglerji, bale sena in pokajo petarde pod nogami policistov. Protesti že dolgo niso namenjeni samo enemu politiku, ampak vsem po vrsti. Tudi zato so se verjetno morali zediniti vsaj na eni točki in pokazati, da lahko usklajeno premaknejo naprej vsaj kakšno reformo, ki naj bi izboljšala stanje v državi. Zato sedijo v parlamentu. Poslanci so soglasno potrdili reformo, sile v parlamentu pa so bile ob tem precej usklajene. Za reformo namreč ni glasovalo – ker jih ni bilo v dvorani – kar 11 koalicijskih poslancev in le trije opozicijski. Kako bi bilo, če bi bilo, ne bomo izvedeli, a z grenkobo ugotavljam, da mora očitno najprej več tisoč protestnikov vreči državo s tečajev, da se začnejo politiki normalno pogovarjati in soglasno sprejmejo kakšen ukrep.