Pred volitvami so vsi programi videti dobro. Med levo-sredinsko-desnimi ni takih programskih razlik, kot bi jih morebiti pričakovali. Čez leto ali dve bomo ne glede na to, koga bomo obkrožili 4. decembra, živeli v državi, ki bo za javno upravo porabila manj, intenzivno odplačevala svoje kredite, se ne vmešavala v gospodarstvo in sprejela pokojninsko reformo. Kreditnega krča ne bo več, sodstvo bo funkcioniralo bliskovito, v zaporu bodo vse hilde, ivani bodo vrnili nagrabljeno premoženje, gospodarstvo bo brstelo, mladi bodo imeli stanovanja in brezposelni službe. Super, a hudič se skriva v podrobnostih.

Obljube kot darila. Politična nestabilnost in posledičen razpis predčasnih volitev sta res znižala bonitetne ocene Slovenije, a nekoliko dvignila raven optimizma med Slovenci. Vedno več jih verjame, da bo eden od treh mož prišel in z zamahom čarobne paličice pospravil za padlim trojčkom. Če ne nasedajo le lepim nasmeškom, politični neobremenjenosti in vešči retoriki, med branjem programov verjetno bolj ali manj navdušeno prikimavajo. Ne razmišljajo o tem, kako bo kdorkoli iz nove trojice uresničil svoj program, kaj se torej skriva zavito pod obljubami. Že zadnji trojček je obetal veliko, a izpolnil (pre)malo. Kje bo novi šefe vzel, da bo drugim dal? Kam bodo šli vsi tisti, ki bodo izpadli iz zmanjšane javne uprave? Kako bo dajal kredite, stanovanja in službe, če to sploh ni v njegovi pristojnosti? Papir veliko prenese, kaj nam bo prinesel vanj zavit izvoljeni dobri mož, pa bomo videli šele med štiriletnim odvijanjem predbožičnega paketa.