Dokler smo imeli vlado, je bil narod nezadovoljen. Neusmiljeno je udrihal po vladi na referendumih. Po razkroju znotraj koalicije je premier končno dobil še nezaupnico v parlamentu. Do takrat je bila ključna poanta: nezadovoljni smo z vlado Boruta Pahorja, spremembe zavračamo v prvi vrsti zato, ker jih predlaga neučinkovita vlada. Zdaj ko je s Pahorjem konec, smo priča tekmovalnemu predvolilnemu razpoloženju. Išče se okrepitev na levici, javnost se sprašuje, kdo bo najmočnejši Janšev protikandidat, kakšen odstotek bo dobila SDS …

Ne pozabimo. V predvolilnem vrtincu se ne bi smelo pozabiti, da praktično celotna strokovna javnost svari, kako nujne so reforme. In da je pravzaprav vseeno, ali bo z novo pokojninsko ali pa zdravstveno reformo mahal Janez Janša ali Zoran Janković. Ključno bo, ali bo ta sprejeta. Kot se je izkazalo, je to v veliki meri odvisno tudi od državljanov: če jih bo 40 tisoč jadralo zbirat podpise za kakega od referendumov proti ukrepom za finančno stabilizacijo, se še nekaj let ne bomo premaknili dlje od 5. junija 2011. Državljani naj torej odgovorno izvolijo tistega, za katerega menijo, da mu bodo tudi ob dvigu upokojitvene starosti na 65 ali pa 67 let dali zeleno luč. Četudi vlada kolektivno razočaranje nad točko, kamor so Slovenijo (pa tudi svet) pripeljale vladajoče strukture, je rešitev lahko le v konstruktivnosti, ne pa v a priori nasprotovanju. Če zaupanja ne gre podeliti nikomur, pač preostane revolucija. Ta pa menda ni v naravi Slovencev, pravijo strokovnjaki.