Nekaj podobnega, kot je za Ljubljano Šmarna gora, je za Kranj njena skorajda soimenjakinja Šmarjetna gora. Vzpetina na zahodnem delu gorenjske prestolnice je že desetletja priljubljena izletniška točka – na vrhu so cerkev, nekakšna razgledna ploščad ter manjši hotel z restavracijo in bifejem. Kranjčani moje generacije so se kot otroci igrali na vrtiljaku in gugalnicah, starši pa so s seboj (lahko) prinesli sok in kak prigrizek ali pa so si tega privoščili v okrepčevalnici na vrhu. Zakaj “lahko”? Ker danes tega ne smejo več. Že nekaj let je zaprt neposreden dostop do razgledišča, na vratcih zaklenjene ograde pa nas pozdravi napis, ki svari pred nedovoljenim prinašanjem lastne hrane in pijače. No, kljub temu je bilo mogoče mimo hotela in restavracije še vedno priti do razgledišča. A po novem se zatika tudi tam. Kolegici, ki je redna obiskovalka obeh – vrha vzpetine in lokala na njem –, je natakar prejšnji teden jasno in glasno povedal, da do razgledišča ne sme več, saj “ti posluš', tole je privat in tukaj je restavracija”. Dodal je, da se “taka” (beri: v športnih oblačilih) verjetno ne bi sprehajala po parku Brdo. Ni pozabil povedati niti, da bi mu obiskovalci ob upoštevanju “pravil” prihranili vsakokratno vstajanje, za konec pa jo je, verjeli ali ne, povabil, naj spije kako pijačo, saj je v tem primeru dovoljen dostop do razgledišča. Simptomatično tako korakajo v poletje in turistično sezono v Kranju. Primer Šmarjetna gora je simptom, kako zmotno je lahko pojmovanje zasebne lastnine. Se gostinec na vrhu ne zaveda, da so rekreativci hkrati njegovi potencialni gostje? Da je Šmarjetna gora cilj dnevnih obiskovalcev, ki bi tudi v “takih” oblačilih spili pijačo, pa je zaradi oholega obnašanja osebja pač ne bodo? In še izziv: ko bo urejenost vrha Šmarjetne gore na ravni parka Brdo (ali vsaj spodobnega sodobnega lokala), sem se pripravljena odpovedati tudi “švic majici”. Kdorkoli je tam bil, bo potrdil, da so od tega še svetlobna leta daleč.