Potem ko so zdravniki urgence ljubljanskega kliničnega centra do nedavnega bolnike oskrbovali močno kadrovsko podhranjeni, zaradi česar je prihajalo tudi do sedem- in večurnega čakanja, so se marca stvari vendarle spremenile na bolje.

Krizne razmere blažijo z zdravniki, ki delajo po podjemnih pogodbah, pomagajo tudi upokojeni zdravniki. Gre sicer le za obliž nad rano slovenskega zdravstva, zlasti urgenc, ki ostaja odprta. Če ne celo gnojna.

Stari prostori

Če so vsaj za silo odpravili kadrovski problem, so velika težava prostori, ki se v nekaterih primerih niso spremenili vse od leta 1978. "Da se razumemo, meni je vseeno, v kakšnih prostorih delam! Pacienti so tisti, ki si zaslužijo zdravstvene oskrbe vsaj na ravni evropske," opozarja Aleš Fischinger, travmatolog z ljubljanske urgence.

Ne le da ima urgenca zastarelo opremo, tudi premajhna je za okrog 300 bolnikov, kolikor jih lahko oskrbijo v enem dnevu. Če bi nov urgentni blok začeli graditi pred desetimi leti, bi bilo prepozno. "Trenutno je naša oskrba daleč od želene. Želimo si, da bi recimo poškodovan otrok čakal v ustrezni čakalnici, ne pa da jo deli recimo z narkomanom," pravi Fischinger.

Na urgenci pridejo celo dnevi, ko zmanjka vozičkov za čakajoče. Da bi paciente spremljali med čakanjem, da pridejo do zdravnika, je zaradi gneče na hodnikih skoraj nemogoče. V tem času se lahko njihovo stanje poslabša, a zdravstveno osebje tega morda niti ne opazi.

"Pritiskajte na ministrstvo in Bratuškovo!"

Fischinger je prepričan, da imamo slovenski pacienti previsok prag tolerance. "Ja, preveč potrpežljivi ste. Morali bi pritiskati na pristojne, torej na ministrstvo in na Alenko Bratušek, da nemudoma poiščejo rešitev." Travmatolog nadaljuje, da se seveda zaveda finančnih težav, s katerimi se spopada celotno slovensko zdravstvo, "vendar če bi skupaj pritiskali na odgovorne, bi bili ti prisiljeni poiskati rešitev. Pišite jim, pritiskajte nanje, slovenski pacienti res potrebujejo nove urgence!"  

Rezerve Fischinger vidi tudi v denarju, ki ga izgubljamo zaradi dolgega čakanja. "Če vsakega otroka na urgenco spremlja eden ali celo oba starša, če morata tam čakati nekaj ur, če sta zato odsotna z delovnega mesta in mora država plačati bolniško, se že zato obrne ogromno sredstev." Dodaja, da bi se na račun čakanja – bodisi staršev poškodovanih otrok bodisi samih pacientov – samo v enem dnevu nabralo dovolj denarja za specializanta, ki ima začetno mesečno plačo 1.200 evrov.

Da je ljubljanska urgenca zastarela, smo ugotavljali že pred 12 leti. Dokončanje nove urgence, ki je v gradnji od leta 2007 in ki je več kot nujno, pa se vedno znova odmika.