Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Ne znam si predstavljati, kako se počuti sodnik, ko ugotovi, da lahko nekoga kaznuje samo, če upošteva denimo njegovo sled, najdeno na kraju zločina. In da policija te sledi na tem kraju sploh ne bi smela pobrati, ker je preiskovalni sodnik policiji hišno preiskavo dovolil samo na sosednjem naslovu. To pa zato, ker je policist pomotoma navedel napačen naslov od tistega, kjer so želeli ujeti kriminalca.

Absurdna situacija, ki jo je menda doživel že marsikateri sodnik. Pred sebe dobi nezakonito pridobljen dokaz, hkrati pa se zaveda, da odloča o kazni za povratnika, ki kriminalno posluje že vse življenje. In da bo ta zagotovo spet kradel, izsiljeval ali počel še kaj brutalnejšega, če ga oprosti in izpusti.

Vest. Med čem torej tehta sodnik v takšnih primerih? Med spoštovanjem prava, zakonov in spoštovanjem človekovih pravic na drugi strani. Da, te na drugi strani so pravice vseh nas: tistih, ki bi jih ta človek lahko kakorkoli oškodoval, če ga izpustijo iz zapora. Nikakor ne pozivam sodnikov, naj zato, da bomo jaz ali moji bližnji varni, večkrat kršijo zakon in zapirajo nedolžne. Zanima me le, kolikokrat se sodnikom res dopusti, da sodijo in odločijo po lastni vesti in občutku. Nekoč so zaprisegli, da bodo poleg zakonov upoštevali tudi svojo vest. Zdaj jih povozijo vsakič, ko naredijo korak čez mejo zakona, skoraj nikoli pa, ko kršijo lastno vest.

Komentar se nanaša na članek Za odškodnine vsako leto milijon.