Ali je v aferi Blok 6 vse niti vlekel stric iz ozadja, kje je frčal denar, kdo je v času projekta postal milijonar, odgovarja najbrž največji poznavalec te naložbe Primož Cirman. Po skoraj štiristo člankih je zdaj napisal knjigo, ki še pred izidom skrbi vse akterje. Za Žurnal24 je povedal, kdo je med projektom postal milijonar, katere odločitve ni želel sprejeti niti Janez Janša, kdo sta bila dva ministra Teša v Pahorjevi vladi in ali bo po njegovem mnenju zaradi bloka 6 kdo sedel. 

Potem ko si preučil na tisoče dokumentov, ali verjameš v teorijo zarote, je zadaj nek stric, ki je vlekel vse niti?

Mislim, da ne, so bili pa že na začetku tudi nepošteni nameni. Bila sta dva cilja, zgraditi nov blok, to je bil legitimen cilj, drugi cilj pa je bil oddati posel izbranemu ponudniku opreme. Sčasoma je ta investicija ušla izpod nadzora, nihče ni imel pregleda. Do podpisa pogodbe z Alstomom je bil naklep, da se presliši opozorila, tako znotraj HSE kot na ministrstvu za gospodarstvo, imeli so pravno mnenje iz tujine, naj ne podpišejo pogodbe, pa so ga dali v predal. Od prvega plačila v Francijo leta 2009 pa celo snovalci projekta zaradi svoje nekompetentnosti zlo verjetno niso vedeli, kaj vse je Alstom s pogodbo dobil in koliko bo blok 6 stal. Od takrat so bili vsi napori namenjeni sanaciji posledic. Alstom je imel vse niti v rokah od začetka do konca.

Kako je bilo to mogoče?

Pogajali so se ljudje, ki niso znali angleško, imeli so eno pravnico in dva pravna svetovalca iz Slovenije, Alstom pa cele odvetniške pisarne, to je globalna multinacionalka. Imeli niso nobenih izračunov, na ceno materiala je bila dodana dvajsetodstotna marža, vse breme podražitev je šlo na Teš, na koncu se je izkazalo, da niti vedeli niso, koliko imajo premoga. Ko je Alstom začutil, koga ima na drugi strani, je plen pograbil z obema rokama.

Če se navežem na naslov tvoje knjige NepoTEŠeni. Kdo je v tej zgodbi bil potešen?

Zagotovo Alstom, nato tisti, ki so na vsak način želeli, da gre investicija naprej. V knjigi pa analiziram tudi osebno bogatenje vodilnih v šaleški energetiki, ki je v posameznih primerih sovpadlo s pripravo projekta. Ali gre za naključje, ne vem in ne želim komentirati. Peter Kotar (prvi mož CEE) je v času trajanja projekta razpolagal z velikimi količinami gotovine, tudi njegov sin, ki je bil direktor podjetja CEE. Uroš Rotnik je leta 2007 kupil dve nepremičnini, tudi Milan Medved je bogat človek. Ne vem, ali je šlo za podkupnine, to morajo raziskati druge institucije, jaz samo opozarjam, da se je na eni strani žugalo z rudarji, na drugi strani pa so snovalci investicije obračali milijone. Snovalci investicije Teš 6 so danes milijonarji. 

Foto: Anže Petkovšek Primož Cirman

Kje je frčalo največ denarja, podkupnine, prijateljski posli, Alstomu?

Največji del koristi je šel Alstomu, vzporedno pa so do posla prišli nekateri akterji, ki sicer ne bi. Če bi bil razpis za opremo kasneje ali drugače zastavljen, bi se lahko zelo verjetno prijavilo več podjetij, tako sta se le dve, Siemensu so takoj namignili, da nima kaj iskati zraven.

Pri dveh od treh največjih poslov, ki sta vredna 90 odstotkov investivije, e bil konflikt interesov očiten. Hišni inženir Teša, podjetje CEE, je bilo povezano z obema, ki sta dobila glavna posla: dobavo opreme in razžveplevalne naprave, Alstomom in Dobršek engineeringom. To je bilo nedopustno. CEE je bil jedro vsega, uradno zunanje podjetje, ki pa je domovalo v Tešu, je bilo svetovalec Alstomu. Drugo podjetje Sol Intercontinental je svetovalo Alstomu. Kaj lahko podjetje z dvema, tremi zaposlenimi svetuje Alstomu, globalni multinacionalki?

Ko govorim o nepotešenih, se naslov ne nanaša le na finančni vidik, ampak tudi na megalomanijo. Danes govorijo o nadomestnem bloku, ampak to ni res, v začetku je bil načrt, da bi delovali bloki štiri, pet in šest ter še obe plinski turbini, to bi morala biti elektrarna s 1.400 megavati (blok 6 jih ima 600, op. a.). Cilj je bil narediti največjo elektrarno v Sloveniji, ki bo vodila energetski sistem, s tem pa energetsko politiko in vse drugo. Bilo je tisoč opozoril, zakaj ne obnovite starih blokov, zakaj ne naročite bloka z nižjo močjo, a so prav zaradi te megalomanije vsa opozorila ignorirali.

Je to odgovor, kaj je izvirni greh tega projekta?

Pogodba z Alstomom, do katere so pripeljali megalomanski motivi, nepošteni nameni in nekompetentnost.

Janez Janša velja za odločnega politika, a leta 2012 pri poroštvu za blok 6 očitno tudi sam ni vedel, kaj naj s tem stori, veliko njegovih ljudi je bilo v prvem mandatu vpletenih v zadevo, tako da si je - nmenavadno zanj - umil roke in odločanje prepustil parlamentu. To je bil najbrž edini primer, ko se je druga Janševa vlada, ki je na veliko rezala po javnem sektorju, bala sprejeti neko odločitev.

Ampak imeli so tudi smolo, ker so cene elektrike zelo padle.

Imeli so tudi smolo, to je treba priznati, pravzaprav dve. Naročanje je padlo v čas, ko je bil trg pregret. Ampak 2006 in 2007 so v Nemčiji in ZDA prav zato ustavljali projekte termoelektrarn. Uslužbenka HSE, ki je bila v komisiji za izbor, je rekla, dajmo ustaviti projekt in počakajmo. In kaj se je zgodilo: naslednji dan jo je Jože Zagožen razrešil iz komisije s pojasnilom, da ima preveč dela. In postopek je šel dalje.

Druga smola pa je, da je cena elektrike padla, ampak lok so napeli čisto do konca. Imeli so tri tveganja: ceno investicije, ceno premoga in ceno elektrike. Na ceno elektrike ne moreš vplivati, na drugi dve pa lahko. Cena premoga ne bi smela biti nobena znanost, saj Premogovnik Velenje lignit prodaja le Tešu, pa so z njo zavajali osem let. Pogoreli so tudi pri ceni investicije in ker ni nikjer nobene rezerve, so bili takoj na čistini.

Rad napoveduješ športne izide. Kaj pa tale napoved: Bo zaradi bloka 6 kdo sedel?

Dvomim, zaradi dolgotrajnosti postopkov, kompleksnosti zadeve in da je politična volja, da se to razčisti do konca. Čas teče in kaže, da zna primer zvodeneti. Ne glede na to, kako se kazenski postopki razpletejo, pa ne bodo odgovorili na vse, kar se je dogajalo. Tu je bilo tudi veliko politične korupcije, trgovanja za usluge, recimo za podporo fiskalnemu pravilu in zakonu o SDH, dogovori sindikata s politiko, tega ne bo v kazenskem postopku. Ta knjiga poskuša razgaliti, kakšen aparat se je angažiral, da so zadevo izpeljali.

S Pahorjevo vlado je šaleški lobi prevzel vse vajeti v roke in zadevo izpeljal do konca. Teš je imel v času Pahorjeve vlade dva ministra, Lahovnika, ki sicer ni bil del lobija, ampak je živel tam in če bi miniral projekt, bi se moral izseliti, drugi pa je bil Križanič, ki je pred tem delal za Teš.

Kakšna je prihodnost Teša?

Mislim, da je subvencioniranje prek dodatka na položnicahm žal neizbežno. Zdaj ko ga imamo, mora delovati, na nek način je tudi potreben za sistem, ampak glomaznost je podrla finančno konstrukcijo in to bo treba sanirati. Nihče ne bo rekel, reševali bomo Teš, ampak bodo to zavili v mehanizem za pomoč domačim virom energije ali kaj podobnega.

Kaj je tebe v vsej tej zgodbi najbolj šokiralo?

(premislek) Marsičesa sem vajen iz novinarske kariere. Najbolj me je šokiralo, ko sem izvedel, da ni protikorupcijske klavzule. Kako je to mogoče, če imaš na drugi strani podjetje, ki je bilo v več državah obsojeno za korupcijo ali se je pogodilo za plačilo kazni zaradi korupcije. Drugo je bila lahkotnost podražitev, pri Tešu 6 so bile vse številke relativne. Za sto ali dvesto milijonov se je projekt podražil v času, ko so reševali Muro, pet milijonov je bila ocena, da bi potrebovali. Tudi ko so se zdravniki ali drugi pogajali za višje plače, so bili zneski zanemarljivi v primerjavi s to podražitvijo.

Foto: Anže Petkovšek Primož Cirman

Zelo sem bil tudi presenečen nad povečanjem premoženja posameznikov, koliko gotovine so imeli. Saj slišiš, ampak ko te podatke vidiš … Šokiralo me je tudi, da je Teš pod Urošem Rotnikom kupil računalnike prek missing traderjev (fiktivnih podjetij, s pomočjo katerih se utaji DDV, op. a.). Na koncu me je presenetila, pa me ne bi smela, ta farsa pri sprejetju poroštev, ko so podpisali pogodbo z državo, po kateri cena nikakor ne sme biti več kot 1,3 milijarde evrov, čez tri mesece pa je sledila podražitev. Pa dejstvo, kakšne politične koalicije so se sklepale, sobivali so akterji, ki v nobeni drugi zgodbi ne bi mogli.

Kako so podpisali pogodbo

Zagožen, Rotnik in Pozeb so prišli v Pariz, namestili so jih v neko sobo in jim povedali, da nimajo nikogar, bi bi postregel kavo. Nato so predstavnikom Alstoma povedali, da je 800 milijonov evrov preveč, da s tako ceno ne morejo nazaj v Slovenijo in ti so na tablo napisali 798. Ampak iz cene izločili montažo. Šli so torej na podpis pogodbe, brez da bi vedeli, kakšna cena bo v njej in s podpisa pogodbe za 800 milijonov evrov ni niti ene fotografije, vsaj javno ni bila objavljena. 

Česa v člankih nisi mogel napisati, pa si zdaj v knjigi?

Največja dodana vrednost je, da sem analiziral operativno vodenje projekta, politične okoliščine in to, kar preiskujejo kriminalisti. Ko daš vse to skupaj, vidiš, kako globoko je ta stvar zajedla v sistem, ga preoblikovala po svoje in postala eksces, ki je travmatski. Zdaj se Teš 6 uporablja kot simbol, česa ne sme biti, vsi vedo, da je bilo nekaj narobe s tem, da bi pa investicije vodili pametneje, tega pa ni. Je pa v knjigi seveda tudi veliko novih podrobnosti, opisani so denarni tokovi, povezave med akterji, poslovne in zasebne, politični kontekst, razkriti so pogovori med člani vlade, podrobnosti pogajanj za posel, na primer, kako je bilo na dan, ko je bila podpisana pogodba.

janez.zalaznik@zurnal24.si