Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos V vsesplošni histeriji povzemanja pisanja tujih medijev, da bo Slovenija sledila ciprski usodi z delno nacionalizacijo bančnih vlog vred in zaprosila za mednarodno pomoč, so vsekakor v olajšanje ocene, da lahko krizo prekrmarimo sami. Da, tudi takšne obstajajo, a jih imamo mediji manj radi kot tiste bolj usodno črnoglede.

Da so primerjave s Ciprom nepotrebne in neprimerne, menijo tudi bančniki, ki poznajo naše razmere, in mednarodni analitiki. Tako na primer iz družbe Nomura International, kjer sodijo, da Nemčija, če bomo res zaprosili za pomoč, ne bi zahtevala izrednih ukrepov tako kot za Ciper. Kar pomeni, da naj bi bili naši prihranki v bankah varni. Da ne bodo delno nacionalizirani.


Primerjave. Ciper velja sicer za pralnico denarja. Njihov bančni sistem se je napihnil predvsem zaradi prilivov denarja (tudi sumljivega izvora) iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Smo res podobni Cipru? Menim, da nismo. In špekulativni histerični zapisi v smeri, kdo bo prikazal razmere čim kritičnejše, morda res dobro denejo odmevnosti, kaj drugega razen nelagodja pa ne prinesejo.

Edino, kar drži kot pribito, je, da je prišel čas, ko bodo morali naši politiki iz vrst koalicije in opozicije s sindikati vred pokazati, koliko treznega ravnanja v prid lastne države so dejansko sposobni. Sanacija slabih bančnih terjatev je nujna prioriteta, mogoče jo je sofinancirati tudi z zadolževanjem na tujih trgih, ki se še niso obrnili proti Sloveniji. Dejansko se torej res še da.