Adlešičevo in Abramova je ljubljansko okrožno sodišče 11. septembra lani spoznalo za kriva. Po oceni sodišča sta namreč po predhodnem dogovoru, da si bo Adlešičeva odrezala roko, da bi prejela visoko odškodnino, pri petih zavarovalnicah sklenila zavarovanja, po katerih bi, če bi bila 100-odstotni invalid zaradi odrezane roke, prejela 1.166.300 evrov odškodnine. Adlešičevi je sodišče prisodilo dve leti zapora, Abramovu pa tri. Za krivega je spoznalo tudi očeta Abramova Gorazda Colariča in ga pogojno obsodilo, mamo Tinko Huskić Colarič pa je sodni senat oprostil.

A višji sodniki so obsodbo razveljavili in zadevo vrnili v ponovno sojenje na prvostopenjsko sodišče, ker so ocenili, da dejansko stanje glede mehanizma nastanka poškodbe roke Adlešičeve ni dovolj razčiščeno.

Ponovno sojenje se je na okrožnem sodišču začelo v začetku oktobra. Obtoženi so tedaj vztrajali pri svojih zagovorih, ki so jih podali že v prejšnjem sojenju, in krivdo zavrnili. Na današnjem nadaljevanju sojenja pa so krivdo vsi štirje priznali.

Na zadnji obravnavi sredi oktobra je sicer izvedenec sodne medicine Jože Balažic pojasnil, da bi bila za izvedbo dokazov v zadevi potrebna vsaj dva kadavra, ki ju težko dobiti. Tožilstvo je sicer ocenilo, da za dokazovanje krivde poskus na truplu ni potreben. Zagovorniki obtoženih se z njegovo oceno ne strinjajo.

"Statistično gledano potrebujemo vsaj dve trupli," je povedal Balažic, ko je pojasnil, da bi dve trupli sicer potrebovali za primerjavo rezultatov poskusa rezanja roke v primeru "sproščene" roke in roke, ki drži predmet.

Kot je povedal, bi za poskus morali pridobiti kadaver podobne konstitucije, kot je obtožena Julija Adlešič. "To pa se zgodi morda enkrat na leto," je pojasnil Balažic. Prav tako bi poskus morali izvesti v roku 24 ur po smrti osebe, na kateri bi nato izvedli poskus. Ob tem je izvedenec opozoril, da bi bilo treba pred izvedbo poskusa pridobiti tudi dovoljenje komisije za medicinsko etiko in dovoljenje svojcev umrle osebe.

Foto: Anže Petkovšek Julija Adlešič in Sebastien Abramov

Odvetnik Sebastiena Abramova Mitja Pavčič je v izjavi medijem izrazil prepričanje, da dovoljenje svojcev ne bi bilo potrebno. "Po zakonu o pacientovih pravicah soglasje svojcev ni potrebno, saj ne gre za znanstveno ali izobraževalno delo, ampak za sodnomedicinsko delo," je pojasnil Pavčič.

Tožilec Sedin Kičin je sicer prepričan, da za dokazovanje krivde izvedba poskusa na kadavru ni potrebna. "Na podlagi tega, kar je povedal izvedenec, tudi ta dokaz ne more 100 odstotno razčistiti okoliščin, za katero obramba trdi, da je bila nezgoda, ne pa namerna povzročitev poškodbe," je dejal Kičin.

Foto: Anže Petkovšek Julija Adlešič in Sebastien Abramov

Pavčič se z Kičinovim mnenjem, da izvedba poskusa ni nujna, ni strinjal. "Višje sodišče je odločilo, da je to nujno, ker gre za dokazovanje odločilnega dejstva," je opomnil Pavčič. Z opravljenim poskusom bi po njegovih besedah namreč razjasnili vprašanje verodostojnosti zagovora Adlešičeve, ki trdi, da šlo pri poškodbi roke za nesrečo.

Zagovornik Adlešičeve Boris Grobelnik je po obravnavi povedal, da se bo z vprašanjem, ali je kadaver sploh mogoče pridobiti, moralo ukvarjati tožilstvo, ne pa zagovorniki obdolženih.

Višje sodišče je obsodbo v prvem sojenju namreč razveljavilo. Po mnenju višjega sodišča dejansko stanje glede mehanizma nastanka poškodbe pri Adlešičevi ni dovolj razčiščeno. V ponovljenem sojenju so zato načrtovali preizkus na človeškem kadavru.