Za borih 33 evrov lahko državni uslužbenci v ljubljanski Šiški najamejo 27 kvadratnih metrov veliko stanovanje. Pa naj kdo reče, da to ni privilegij. Primerljive garsonjere namreč zasebniki oddajajo po desetkratni ceni.

V čem se uslužbenci v državni upravi razlikujejo od delavcev v gospodarstvu, da si zaslužijo takšne bonitete? Da je razmerje med varnostjo in donosnostjo delovnega mesta pri nas porušeno, vemo že dolgo časa. Kljub varnosti zaposlitve so plače v javnem sektorju že zdavnaj prehitele tiste iz gospodarstva. Zdaj ugotavljamo, da kar vsak 17. državni uslužbenec živi v vladnem stanovanju z milo rečeno simboličnimi najemninami. Gotovo je med njimi tudi kakšen sindikalist, ki se na vse kriplje in pretege upira omejevanju plač v javnem sektorju.

Rešitev. Nočem pametovati, a naj vladni možje, ko bodo spet tarnali o tem, da v proračunu ni denarja, razmislijo o sledečem: prodajte stanovanja. Razlogi so vsaj trije. Prvič, denarja v državni malhi primanjkuje, vsak evro šteje. Drugič, z najemninami se sploh ne pokrijejo stroški za investicije, obnovo teh stanovanj plačujemo državljani. In tretjič, petina vseh stanovanj je praznih, stroškov z njimi pa je vsako leto za okoli dva milijona evrov, ki spet pridejo iz žepov davkoplačevalcev.

Prav absurdno pa je dejstvo, da gre iz državnega proračuna samo za plače 19 uslužbencev, ki gospodarijo z vladnimi stanovanji, vsako leto kar 340 tisoč evrov (ob predpostavki, da zaslužijo vsaj povprečno plačo).