Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos Zakonodaja določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za dvojezičnost; gre za kdo ve kako zlobiran dodatek za znanje tujega jezika na območjih, kjer živita italijanska in madžarska manjšina. Koliko davkoplačevalskega denarja gre v celoti zanj, nam na ministrstvu za javno upravo niso znali povedati.

Zagotovo pa gre za večmilijonske zneske, saj samo zaposleni v zdravstvu na leto za to "veščino" dobijo skoraj milijon evrov. V zdravstveni blagajni so nam razkrili, da plačamo iz naših prispevkov – namesto za zdravje – za dodatek za znanje italijanščine oziroma madžarščine več kot 750 tisoč evrov na leto; večina gre za nagrajevanje uslužbencev v zdravstvu na Obali. Preračun čez palec kaže, da bi lahko za ta denar na primer kupili dva sodobna digitalna mamografa za odkrivanje raka na dojkah ali pa opravili skoraj 600 digitalnih laserskih operacij dioptrije na očesu. Na mamografijo se je sicer lani v povprečju čakalo več kot štiri mesece.

Konkurenčna delovna sila. Živimo v času, ko mej ni več oziroma so te predvsem še v glavah, v času, ko svet ob sodobnih komunikacijskih povezavah postaja vse manjši, "četanje" v svetovnih jezikih pa nekaj običajnega že pri osnovnošolcih. Tudi otrokom je jasno, da na trgu dela ne bodo konkurenčni, če ne bodo znali komunicirati (tudi) v tujih jezikih. Naj to velja tudi za javne uslužbence, ki razmer na trgu dela na svoji koži dejansko sploh ne čutijo.

Spomnim se na primer nezadovoljstva bivšega šefa, ko je ugotovil, da ne znam brati iz nemškega uradnega lista – italijanščina in angleščina sta bili premalo. Delala sem seveda v zasebni firmi.