Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. Vse skupaj se začne že v vrtcu. Ko triletnik pretepe vrstnika, mama pa vzgojiteljici ne verjame, saj “naš pa ni tak”. Pa na Šmarni gori, kjer petletnik brcne očeta, ta pa mu ne zna ali pa ne sme pokazati, kdo je šef. Nadaljuje se v osnovni šoli, ko se vztraja pri čim poznejši uvedbi številčnih ocen, da otroci ne bi bili “pod stresom”. Pa potem ko se starši gimnazijca po treh negativnih ocenah pritožijo, da je preskok pri matematiki prevelik, da bi ga njihov otrok zmogel. Otrokom ne pokažejo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, ampak jih dosmrtno obravnavajo kot – otroke.

Pozneje

Spoštovana mati diplomantke, ki jo spremljate na zavod za zaposlovanje. Vesna Vuk Godina je dejala, da je bila tudi sama prvič s hčerko na zavodu. A le zato, ker ima cerebralno paralizo. Če domnevate, da vaša hči sama ni sposobna (in morda imate celo prav, a za to ste krivi prav vi) s svetovalcem opredeliti, katera področja jo zanimajo in katere veščine bi veljalo utrditi, ste lahko prepričani, da si je v svojem kolektivu ne bo želel niti en delodajalec v državi. In spoštovani starši, ki iščete sobe za svoje bruce: se spomnite, da so to isti otroci, za katere raziskave pravijo, da vedno bolj zgodaj poskusijo prvi alkohol, cigareto ali pa se podajo v spolni odnos? Vse to v polju popolne neodgovornosti, pri čemer jim prav vi držite “štango”. In spoštovana mama, ki svojemu doktorandu urejate štipendijo. Čestitam, vzgojili ste genija, ki bo morda kmalu specialist nevrokirurgije, a naredili ste tudi človeka, ki ne bo znal sam na občino po novo osebno izkaznico.