“Sindikati razmišljajo, kot razmišlja povprečen slovenski delavec, ki je z eno nogo še zmeraj na kmetih,” meni sociolog Urban Vehovar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Po njegovih besedah bi morali sindikati delovati skladno z novo dobo, globalizacijo in sodelovati pri razvojnih programih. “Smo v kritičnem položaju in zavzemanje za pravice, ki so v nasprotju z interesom naroda kot celote, je skrajno destruktivno,” je kritičen Vehovar.

Delavci z glavo
“Delavcev ne smemo razumeti zgolj kot manualnih delavcev. Smo v poindustrijski družbi. To ni več družba, v kateri bi dominirali delavci, ki delajo za stroji v tovarnah. Potrebujemo delavce, ki delajo z glavo. Sindikati pa se s takimi delavci ne ukvarjajo,” je prepričan sogovornik. Kot pravi, je skrajni čas, da se “sindikati modernizirajo ali pa da dokončno umrejo”.

Lidija Jerkič, predsednica sindikata kovinske in elektroindustrije, ocenjuje, da sindikati včasih delujejo premalo reklamno: “Tistih uspehov, ki so veliki, ne znamo prodati, ker pričakujemo, da bodo ljudje to sami uvideli in prišli zraven. Recimo s pokojninsko reformo ali pa referendumom o malem delu se je javnost zelo identificirala, a ne vem, ali se kdo spomni, kdo je to začel. Zaradi tega pri nas ni čutiti kakšnega velikega povečanja članstva. Na drugi strani pa se kritike zelo hitro poznajo.”

Jerkičeva priznava, da se bodo sindikati morali prilagoditi tudi mobilnosti, zlasti mladih, ki delajo v kratkoročnih in negotovih delih. Ena od možnosti je tudi, da ne bi bili več organizirani po panogah.