Pred slabim mesecem je po družbenih omrežjih zaokrožila lanskoletna prvoaprilska novica Žurnala24, v kateri smo se šalili, da bo po novem količina nabranega regrata omejena. Čeprav je bilo v prispevku tudi jasno zapisano, da gre za prvoaprilsko šalo, pa število bralcev, ki so bentili nad nedomišljeno zakonodajo, skokovito naraščalo.

Če v tem primeru odvzamemo težavo površnega branja, se nam lahko postavlja še kako resno vprašanje, koliko in kakšne predpise sploh potrebujemo.

Število zakonov in prepisov skokovito narašča

V Sloveniji število zakonov in podzakonskih aktov še vedno močno narašča, kljub željam ministrstva za javno upravo, ki ga vodi Boris Koprivnikar, da bi število vsaj nekoliko omejili. Leta 1991 smo na primer imeli 356 zakonov in 878 podzakonskih predpisov, desetletje kasneje je to število naraslo na 635 zakonov in 8065 predpisov, danes smo pri 809 zakonih in 18580 predpisih.

Foto: Tax-fin-lex/Zurnal24 Število zakonov in predpisov Da je število predpisov z menjavo državne ureditve naraslo je sicer povsem logično, kot je pred časom povedal pravnik Rajko Pirnat, se je v Jugoslaviji namreč precejšen del družbene regulacije odvijal preko samoupravnega normiranja in preko neformalnih vplivov, kar pa v demokratični družbi ni sprejemljivo.

"Po eni strani govorimo o prenormiranosti, po drugi pa trdimo, da država ni uredila tega ali onega. Kako naj uredi? Država ureja z zakoni. Sodobno življenje postaja vedno bolj kompleksno in terja vedno bolj podrobne ureditve, da bi temu ušli je iluzorno," je še navedel Pirnat, ki meni, da je težava v predvsem v prehitrem sprejemanju predpisov in nato še hitrejšem spreminjanju. 

V ZDA je še igranje otrok omejeno z urami

Podobnega mnenja kot Pirnat je tudi Srna Mandič, predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ki poudarja, da je nujno, "da spremembe spremlja informirana demokratična javna razprava in da gredo mediji v to smer".

Ob tem Mandičeva kot primer družbe, kjer se imajo za "svobodnjake" navaja Združene države Amerike: "Če pogledamo primer njihove skupnosti stanovanjskih lastnikov, kako natančne prepise oni določajo … Na primer, da se smejo otroci zunaj igrati med peto in sedmo uro, kdaj se sme bazen uporabljati... ampak to so skupnosti, ki iščejo skupen način sobivanja."

Pod mizo in sprejemanje na hitro?

Mandičeva težavo pomanjkanja javne razprave vidi tudi v medijih, ki so nujni za primerjavo in razlago, zato je problematično tudi sprejemanje prepisov "pod mizo".

Po skrajšanem postopku oziroma brez vsaj 30-dnevne javne razprave je - kot kaže "Števec kršitev" Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij - vlada Mira Cerarja sprejela kar 62 odstotkov predpisov.

Rekorder z največ kršitvami pa je z 93-odstotnim kršenjem zaveze po vključevanju javnosti pravosodni minister Goran Klemenčič.

Kaj pa mestni šerifi?

Še pod nekoliko manjšim drobnogledom javnosti pa so župani, ki največ zakonov sicer na podlagi zakonov, ki jim jih predpiše država, a z odloki lahko tudi sami urejajo lokalne posebnosti. Na primer prepoved pitja alkohola na javnem kraju ali prepoved hranjenja prostoživečih živali na ulicah.

Kot pojasnjujejo na ministrstvu, državni organi sicer nadzorujejo veljavne objavljene občinske predpise, ne pa proces njihove priprave. Edini splošni akt, pri katerem država opravi nadzor vnaprej, je občinski prostorski načrt, kjer mora občina pred sprejemom akta pridobiti soglasja več državnih organov.

V primeru, da bi bil nek predpis v nasprotju z  zakonom, pa se najprej predlaga občini, da nezakonito stanje odpravi, če pa občina tega ne stori, vlada predlaga Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, da odlok ali njegov del odpravi ali razveljavi.

barbara.erzen@zurnal24.si