Vlada je lani prek naročilnic do deset tisočakov porabila 39 milijonov evrov; brez davka. Kaj je huje, porabljen znesek ali dejstvo, da nam v dobrih dveh tednih odgovorov, kam je šel denar, niso bili sposobni zbrati? Prižge se rdeča luč; država nima evidenc, kaj počne z denarjem državljanov! Ali jih ne želi pokazati?

Prijatelji, podjetniki, ki levji delež biznisa dobijo z naročilnicami, so se dviga zneska z deset na 20 tisočakov razveselili. Če se s pravim funkcionarjem korektno razumeš, biznisa menda sploh ni težko pridobiti.

Najočitnejši, čeprav ne trdim, da najhujši primer delitve poslov, je šefica Pahorjevega kabineta Simona Dimic. Lani je potovalna agencija njenega partnerja pristala v vrhu zaslužkarjev z naročilnicami kabineta. Mimo razpisov je poletel celo nad Adrio Airways. Ne trdim, da ni ponudil najugodnejših cen, a iskreno dvomim v postopek priprave ponudb.

Odtekanje
Za celoten sistem, tudi za dvig vrednosti naročilnice, je objektivno kriv predsednik vlade. Ne trdim, da se okorišča. A njegova vlada v recesiji z dvigom vrednosti naročilnic izboljšuje sistem odtekanja denarja mimo nadzora. Zato naj se Pahor čim prej potrudi, da bo ob njegovih zasebnih računih za reprezentanco javnost seznanjena tudi s slehernim evrom, ki ga ministrstva ali uradi potrošijo za taksije in zobotrebce. Naj bo prijavljanje na posle do 20 tisoč evrov omogočeno vsem. Ne le tistim, ki imajo veze in poznanstva. Državljani z odtekanjem našega denarja v njihove žepe nismo zadovoljni.