“Delamo, a nismo zaposleni; občasno kaj zaslužimo, a nimamo redne plače.” Tako stanje dolgotrajnega kolobarjenja mladih med eno in drugo začasno službo, za kar se je začel zadnja leta v javnosti uporabljati izraz prekernost, opisuje 31-letna arhitektka Nina.

Ne le službe, tudi življenje

Prekerni delavci so tisti, ki trajno delajo prek avtorskih in podjemnih pogodb, študentskih napotnic in drugih oblik negotovega dela.

Pogosto so se prisiljeni registrirati kot samostojni podjetniki, ki nato delajo za enega, včasih pa tudi več delodajalcev hkrati. Tisti, ki delujejo na področju nevladnih organizacij in kulture, odpirajo društva in zavode, kjer se preživljajo s projektnim delom. “Prisiljen si pridobivati sredstva z razpisov. Če ti to ne uspe, ostaneš brez prihodkov,” razlaga Andreja, ki dela v kulturi. Izraz prekernost sicer opisuje splet več dejavnikov vsakdanjega življenja, ne le obliko delovnega razmerja.

Gre za negotov dostop do stanovanja, zdravstvene in socialne oskrbe, izobraževanja, odnosov med ljudmi. Prekernost opisuje ranljivost predvsem mlade populacije v dvajsetih in tridesetih letih, ki se vse hitreje širi tudi med starejšimi.