Koliko je slovenska policija še kredibilna glede na to, da jo bremeni vrsta nepreiskanih, odprtih primerov?
Mislim, da je zelo kredibilna, saj ima 53-odstotno preiskanost kaznivih dejanj. To je najboljša preiskanost v zadnjih 20 letih. Če bi kredibilnost merili samo na podlagi odstotka preiskanih kaznivih dejanj, bi lahko rekli, da je policija najkredibilnejša v zadnjem obdobju.

"Toda na eni strani je visoka preiskanost, na drugi pa nepreiskani veliki odmevni primeri, iz česar javnost sklepa, da lovite kurje tatove, velikih pa ne.
Zdaj govorite o …"

... SKB banki in Radovljici.
To sta dva od primerov, ki tudi slovensko kriminalistično policijo močno zaposlujejo, in ker se jim veliko posvečamo, sem prepričan, da bodo prej ali slej razrešeni. Vprašanja kredibilnosti neke policije se mi sicer ne zdi smiselno gledati izključno skozi nekaj nepreiskanih primerov, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke. Pogosto pozabljamo, koliko težkih primerov je rešila policija. Spomnil vas bom na umor na Dolenjskem pred dvema tednoma, ki je zato, ker je bil raziskan po treh, štirih dneh, deloval kot popolnoma jasen primer. Kriminalisti in forenziki so tri dni opravljali ogled kraja dejanja, šlo je za preiskovanje milimetra za milimetrom, in če tega ne bi storili kakovostno, če v preiskavo ne bi bilo vključenih toliko ljudi, bi imeli še en nerešen primer umora. Takih primerov je bilo kar nekaj.

Bo SKB kdaj rešen?
Jaz nisem vedeževalec, sem pa optimist.

Bomo pobeglega Roberta Tomaža Zavašnik, ki je bil spoznan kot kriv za tragedijo treh deklet pred diskoteko Lipa, kdaj našli?
Upam, da se bo to zgodilo čim prej.

Zakaj se zatika?
Prijetje takih ljudi je pogosto odvisno na primer od tega, ali jih kdo prijavi ali jih dobijo na mejnem prehodu. Zato uvajamo ciljno iskanje oseb, da bodo ekipe kriminalistov na državni in regijski ravni iskale določeno osebo, dokler je ne bodo našle. Zavašnik bo morda prvi primer uspešnega načina takega dela.

V zadnjem času je bilo odprtih kar nekaj poslanskih vprašanj o delu koprskih kriminalistov, predvsem zoper šefa Dejana Juriča.
Očitale so se mu zadeve, stare že več kot pet let. Preverjene so bile že takrat, a to smo storili še enkrat, vendar nismo ugotovili, da bi v svoji poklicni karieri, kjerkoli je že bil, storil karkoli napak. Ves čas je delal v operativi in tudi sam sem spremljal razvoj njegove kariere. Pri njem je zgodba zelo podobna kot pri šefu kranjskih kriminalistov Simonu Veličkem (nesojenem Jevškovem nasledniku, op. p.). Koprska policijska uprava je zadnja leta obravnavala kar nekaj zadev, ki so v javnosti izjemno odmevale – aretacija enega izmed poslancev ter kazenske ovadbe zoper nekatere poslance in visoke predstavnike v tamkajšnjih podjetjih. Praktično vsa večja podjetja na Koprskem so že bila predmet kriminalistične obdelave. Potem je seveda treba najti koga, ki je kriv za vse to. Z vso gotovostjo lahko trdim, da so bile navedbe v anonimkah preverjene in da se je pokazalo, da niso resnične in da so zlonamerne. Tudi zdaj, ko sem še direktor uprave policije, jih kategorično zavračam. Gospod Dejan Jurič je vodja sektorja kriminalistične policije, ki dosega lepe uspehe in se loteva pravih stvari, ter človek, ki ima značaj kriminalista in se pred takimi zlonamernimi anonimkami ne upogne kar tako.

AMZS v Lescah je preiskovalo 66 kriminalistov. Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi kateri od njih raje pomagal pri preiskavi gospodarskega kriminala nekdanjega vodstva Merkurja?
Toliko kriminalistov je sodelovalo pri zaključni akciji hišnih preiskav in ne pri večmesečnem zbiranju obvestil.

Koliko pa jih je delalo intenzivno?
Trije, štirje, več gotovo ne.

Zakaj pri Hildi Tovšak ni bilo nobene hišne preiskave?
Ker so bili vsi dokazi, potrebni za preiskovanje konkretnih kaznivih dejanj, najdeni tam, kjer so jih kriminalisti iskali. Hišne preiskave se ne delajo zato, da bi se naredile, ampak zato, ker se tam iščejo predmeti, ki bi lahko bili dokaz v kazenskem postopku. Če vas hipotetično sumim, da ste ukradli zlato ogrlico pri urarstvu, in to ogrlico nato najdem pri vas v službi, na delovnem mestu v predalu, mi ni treba več delati hišne preiskave pri vas doma, saj nimam tam več česa iskati. Zakon o kazenskem postopku zelo natančno določa pogoje, pod katerimi sme policija preiskovalnega sodnika zaprositi za odredbo hišne preiskave; zelo konkretno mora biti določeno, kaj se išče.

Ali je v javnosti toliko vprašanj zato, ker tisti, s katerimi sodelujete, se pravi sodišče in tožilstvo, površno opravljajo svoje naloge?
To ste rekli vi, ne jaz. Hišnih preiskav ne moremo delati zaradi njih samih, saj nam preiskovalni sodnik tedaj ne bo dal odredbe. In prav je tako, hišnih preiskav ne moremo delati kar vsepovprek.

Zakaj je pri odredbah toliko napak, da se denimo hišna preiskava opravi na Draški, namesto na Graški? Naslove preiskovalnemu sodniku posreduje policist.
Vi ste že kdaj naredili tipkarsko napako, ko ste sestavili članek?

Absolutno.
Draška in Graška ulica se razlikujeta samo v eni črki.

Pri nas odgovornost za takšne stvari prevzame urednik. Verjetno je tudi v policiji neka hierarhija in so za to prav tako odgovorni nadrejeni.
Če se pri hišni preiskavi zgodi napaka in lastnik stanovanja reče, oprostite, to je pa napaka, počakajo policisti na kraju preiskave, kriminalist pa gre do preiskovalnega sodnika, ki popravi črko D v črko G ali obratno.

Plačani ste iz proračuna, vi pa tako zapravljate naš denar. So znotraj sistema kakšne sankcije?
Glejte, to so take banalne zadeve.

Za nekoga, ki dela v gospodarstvu, niso.
Dajte, no. Glejte, jaz mislim, da je vrlina vsakega, da tudi prizna, da je zmotljiv. V življenju sem srečal veliko ljudi, ki so delali še pomembnejše zadeve. Napake delajo tudi zdravniki, ki odločajo o življenju. Vsi ljudje so zmotljivi in zame so to banalne napake.

Priznate kakšno svojo napako iz mandata?
Tiskarskih ogromno, ker sem zelo hitro tipkal.

Profesionalnih?
Profesionalnih napak se ne spomnim, spomnim se samo uspehov.

V javnosti je občutek, da je bila Hilda Tovšak obravnavana drugače kot denimo Ivan Zidar.
Celjski kolegi, ki so vodili postopek v zadevi Vegrad in to še počnejo, so nedvomno ukrepali tako, kot morajo – v skladu z zakonom. Prepričan sem, da so naredili vse, kar so lahko, da so prisilna sredstva uporabili v mejah, ki jih dovoljuje zakon o kazenskem postopku. Če bi bili izpolnjeni pogoji za to, da bi osebo privedli k preiskovalnemu sodniku ali da bi preiskovalni sodnik ocenil, da bi lahko zanjo odredil pripor, bi to nedvomno storili. O tem, kaj morajo narediti in česa ne smejo, ne dobivajo nobenih komand iz vrha uprave kriminalistične policije, saj sta dve izmed pomembnih načel kriminalistike strokovna samostojnost in neodvisnost.

Kriminaliste ste vodili pod dvema različnima vladama, je politika vplivala na vas?
Politika ni nikoli neposredno vplivala na delo kriminalistične policije.

Kaj pomeni za policiste, da hodi notranja ministrica na večerje s preiskovancem? Govorim o Zoranu Jankoviću.
Zaradi tega ne čutimo nobenega pritiska. Ministrica namreč hodi na večerje s komerkoli in kjerkoli ter nima nobenega vpliva na delo kriminalistične policije razen tega, da ji zagotavlja sredstva za njeno delo. Pri tem moram zelo jasno povedati, da smo ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal zelo hvaležni, da je s svojim vplivom pripomogla tudi k temu, da imamo zdaj nacionalni preiskovalni urad (NPU). Tako ustanovo nam je uspelo vzpostaviti kljub materialnim in tehničnim težavam ter težavam s kadri, ker ni denarja.

Od gospodarskih kriminalistov je slišati, da denarja ni niti za računalniško opremo. Sprejemate kritike na svoj račun, zakaj niste ukrepali?
To niso kritike na moj račun, to so kritike na gospodarsko stanje. Če bi na to lahko vplival, seveda bi …

Pa se ne čutite objektivno odgovorni?
Ne, seveda ne, tukaj pa sploh ne, saj smo mi naredili veliko več. Kar se je dalo v teh razmerah sploh narediti.

Zakaj ne bo NPU prevzel primera Vegrad?
NPU se bo v zadevo Vegrad vključil takrat, ko bo treba. Ali se je že, ne vem, saj mi direktor NPU ne poroča o zadevah.

V primeru Patria so naši policisti sodelovali s finskimi preiskovalci, v nedavnih pogovorih FBI v Mariboru pa naši policisti niso sodelovali z ameriškimi preiskovalci.
To pa ni res.

Ni jih bilo na pogovorih.
To pa je čista dezinformacija. Nič, kar se je dogajalo na območju Republike Slovenije, se ne more zgoditi brez slovenskih kriminalistov, in tako je tudi bilo. Eno so bile želje FBI, da bi to počeli sami, drugo pa to, kar smo mi dovolili oziroma česar nismo dovolili. Zagotavljam vam, da se to ni zgodilo tudi v zadevi računalniške preiskave v Mariboru. Kriminalisti so bili pri pogovorih seveda prisotni in so bili pri hišnih preiskavah; te smo mi opravljali. Predstavniki FBI so bili zraven, ko smo mi opravljali razgovore, tako da bo zadeva jasna. Razgovorov niso vodili oni, saj jih ne morejo po naši zakonodaji. Tako zapišite.

Ste veteran vojne za Slovenijo, a ob decembrski 20. obletnici osamosvojitve vas ni bilo na nobenem veteranskem srečanju.
Na velikih proslavah se nerad pojavljam, predvsem ker mislim, da je dovolj, če se tam pojavi generalni direktor slovenske policije.

V zadevi z bulmastifi ste imeli vse papirje pred sabo. Ali lahko javnosti z da ali ne odgovorite na vprašanje, ali so bili psi zlorabljeni?
Na to bi moral dati odgovor izvedenec, če bi bil odrejen.

Ampak vi ste šef kriminalistične policije.
To je vprašanje, ki je zame malo neresno. Nisem namreč izvedenec za DNK-preiskave. Izvedenci niso opravili preiskave o tem, ali so bili psi zlorabljeni ali ne, saj to, spet govorim kot pravnik, ni bilo potrebno – edini možni osumljenec je preminil.

Hipotetično: ali bi, če bi bil morebitni osumljenec še živ, vi sprožili nadaljnji postopek?
Seveda. Takrat bi bili za to izpolnjeni vsi pogoji.

Vam je kdaj žal, da ste Zidarja aretirali pred kamerami?
Nisem ga ne aretiral ne snemal, snemali ste mediji. Za postopke, ki jih je policija začela v tej zadevi, in način njihovega vodenja pa mi seveda ni žal.

So se takrat na vas izvajali kakšni pritiski?
Razen medijskih ne.