11. septembra 2001 ste živeli v New Yorku, kjer ste na sedežu OZN opravljali naloge pomočnika generalnega sekretarja Združenih narodov. Kako se spominjate tistega dne?

Jutro 11. septembra 2001 je bilo čudovito lepo. Nasploh je september najlepši čas v New Yorku. Kot vselej so tudi tistega usodnega dne New York preletavala številna letala. Ko sem prišel na delo v palačo OZN, pa smo na zaslonih televizorjev, ki 24 ur na dan predvajajo vesti z vsega sveta, z grozo zagledali prizor gorečega stolpa. Prva vest je bila, da je prišlo do nesreče manjšega potniškega letala, ki se je zaletelo v stolp. Kmalu zatem je prišla vest o drugem letalu. V hipu je postalo jasno, da se dogaja nekaj velikega in zelo nevarnega.

Kaj se je dogajalo potem?

Generalni sekretar OZN je nemudoma zaukazal evakuacijo palače, ki je v varnostnem pogledu zelo izpostavljena. V parku pred OZN smo izvedeli, da sta se oba stolpa zrušila. ZDA so doživele prvi napad na svoje ozemlje po japonskem napadu na Pearl Harbour leta 1941, ko so ZDA vstopile v svetovno vojno. Jasno je postalo, da bodo tudi posledice napadov 11. septembra 2001 zelo hude. Vse to se je zgodilo v času kakšnih 45 minut. Nad New York je legel oblak gostega dima in v mestu smo začutili vonj požganih hiš – vonj po vojni.

Na kaj ste najprej pomislili ob napadih?

Na osebni ravni je bila moja prva misel varnost hčerke Helene. Kot vsako jutro je šla tudi tistega dne na predavanja na univerzo, ki je razmeroma blizu Svetovnega trgovinskega centra (WTC). Helena me je uspela poklicati malo po napadih, ko so mobilni telefoni še delovali. Zgrožena mi je povedala, da je od blizu videla eksplozijo drugega stolpa in zrušenje WTC. Dodala je, da na južnem delu Manhattna vlada panika. Zabičal sem ji, naj gre takoj domov, naj gre peš in zlasti naj se izogiba podzemni železnici. Takrat še nismo vedeli, ali bo sledil še kakšen napad.

Kakšno je bilo življenje v New Yorku po napadu?

Še dolgo po napadu se življenje ni normaliziralo. Oblak dima in vonj po vojni sta obvisela nad mestom. Ljudje so postali zagrenjeni. V zrušenih stolpih praktično ni bilo preživelih in ničesar ni bilo mogoče storiti, niti zdravniki niso mogli reševati ranjencev. Mesto je bilo potrto še mesece. Županov nasvet, da bo za mesto še najbolje, če bodo ljudje živeli normalno, obiskovali kulturne prireditve in tako dalje, se ni takoj uresničil. Neke vrste normalizacija je sledila šele v času božiča.

Ali so bili med žrtvami tudi vaši znanci?

Poznal sem gasilce iz manjše gasilske postaje na 39. cesti, ki je blizu stavbe, v kateri ima prostore stalno predstavništvo Slovenije pri Združenih narodih. To so bili veseli fantje, ki so nekoč radi paradirali s svojim gasilskim vozilom in ga v primerih intervencij hrupno odpeljali iz garaže. Na dan napada so takoj oddrveli proti stolpoma in vstopili, še preden sta padla. Nihče ni preživel.

Kako se je svet po napadu spremenil?

Svet je doživel spremembe, a žal na slabše. Tako imenovana "vojna proti terorju" in zlasti kasnejši napad na Irak sta poslabšala svetovni varnostni položaj. Sledilo je več let iluzije o unipolarnem svetu, ki se je poslovila šele po svetovni finančni krizi leta 2008.

Kako so se spremenili Američani?

Američani so se leta 2001 hitro in močno spremenili. Njihovo dojemanje sveta se je iz siceršnjega optimizma in odprtosti spremenilo v globoko prizadetost, prevladala je psihologija žrtve in nastala je želja po maščevanju. Geslo "kdor ni z nami, je proti nam", ki si ga je pred stoletjem izmislil Lenin in uresničeval Stalin, je dobilo novo uporabo v popolnoma drugem času in na popolnoma nepričakovanem mestu.

Se je svet iz teh dogodkov česa naučil?

Verjamem, da se je svet nekaj naučil o terorizmu, ki zahteva dobro razumevanje vzrokov in premišljeno taktiko, zlasti boljše delo obveščevalnih služb in bolj odgovorno mednarodno sodelovanje. Žal pa je svet v tem času izgubil veliko dragocene energije, ki bi jo bilo treba posvečati bolj strateško premišljenemu ekonomskemu sodelovanju. Ta odvrnitev pozornosti je povzročila resne posledice, ki se jih svet še ne zaveda dovolj.