Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Pred kakšnim letom in pol me je nekdo poklical ves razburjen: “Kaj se dogaja pred parlamentom? A kaj veš, a kaj veš?” Na hitro je prekinil. Ker se mi ni niti sanjalo, kaj se dogaja, sem poskušala klicati nazaj in glas na drugi strani je v naglici zdrdral, da mu je drug klicatelj po telefonu prekinil pogovor, ker je pred parlamentom vojna. Kakšna vojna? Pokličem naokoli, zaposlim še kolege, na Čopovi je mirno, na Slovenski prav tako, Trg republike je lepo zaparkiran kot običajno, smo izvedeli. Šlo je za pomoto, saj je bil prvi klicatelj na drugem koncu Evrope, v Grčiji, ker je bila v tistem trenutku res vojna na ulicah. Anekdoti smo se pozneje 
 pošteno nasmejali.

Danes se ne bi več. Vojna se je preselila pred naš parlament. Tudi na naših ulicah se je množica spopadla s policijo. Narod proti državi.

Prav smešno je, kako zdaj politika išče recept. Ta teden smo več kot enkrat videli, kako je koalicija popustila opoziciji, kako so levi hvalili desne in obratno. Če ste zadnja leta vsaj občasno spremljali tretji program, veste, zakaj je to tako presenetljivo. Poslanci, ki se še pred enim mesecem na plenarni seji ne bi strinjali niti o vremenu, zdaj z relativno složnostjo rešujejo državo. Ob tem je predsednik vlade izkoristil situacijo in predlagal, kar vemo, da si že dolgo želi ­– večinski volilni sistem. Rešitev iščejo znotraj obstoječega sistema, znanega, a nedelujočega koncepta. Namesto da bi izumljali avtomobil, popravljajo parno lokomotivo. V Grčiji to ni delovalo, na ulicah je še vedno vojna. Razmere tam se zaostrujejo, noben varčevalni ukrep ni zadosten, Grčija še vedno tone v spirali dolgov, predčasnim volitvam so sledile nove, širi se nacionalizem. Bojim se, da potrebujemo inovativnejše predloge od teh, predstavljenih ta teden, da bi obrnili tok zgodovine in po vojni na ulicah spremenili scenarij.