Čistilka, ki je slonela na ograji stopnic, je vsej vzvišenosti dajala malce sproščujoč videz. Hostese, vonj po svežih tiskovinah, v ozadju glasba v stilu aktuala, instrumenti po tleh, panoji in stojnice ob stenah, mikrofoni, kravate, intervjuji z zvezdami... Informativni dan. Vse se je začelo in končalo kot nekakšen resničnostni šov. Dolgočasen resničnostni šov.
Morda sem iz drugega planeta, ampak da se državne srednje šole spuščajo na ta nivo in se dobesedno pulijo za devetošolce z raznimi šovi, ki glasno izražajo dvome v konkurenčnost sestrskih šol iz istega šolskega sistema… Ne vem, no. Ampak začnimo na začetku. Očitno je, da sem v letih, ker gre moj otrok v srednjo šolo. Odločitev na katero, prepuščena izključno njemu, pa naj bi padla prav na informativnem dnevu. Seveda ima vsaka generacija nekoliko drugačen pogled na preteklost, predvsem pa na sedanjost. Ko sem bil sam v njegovi koži, se nisem uspel niti preriniti v dvorano, kjer so povedali par besed o gimnaziji. A vendarle sem jasno slišal, da bodo vzeli le najboljše, zato naj začnemo že kar takoj razmišljati o planu B. No, četrt stoletja kasneje so otrokom želeli dopovedati, da je bogokletno razmišljati o kakršnem koli planu B in da so oni edina in prava izbira. Glasbene točke, prisilno humorno vodenje prireditve v dvoje kot na talentih, plesne točke, zažagal je tudi band profesorjev in dijakov. Skratka ni da ni. Zakaj na gimnazijo? Ker je najboljša popotnica za naprej in ker lahko še štiri leta razmišljaš o tem, kam se boš poklicno, profesionalno usmeril. Vsaj načeloma. Na celi črti pa so na gimnaziji pogoreli pri opredmetenju štirih let mučenja pri njih. Na tehnični gimnaziji so neverjetno zatežili z intervjuji z različnimi uspešnimi, bivšimi dijaki. Celo s Skype klicem na Microsoft, kjer je trenutno zaposlen eden od njih. Na gimnaziji pa so v dokaz, da se da pri njih dobiti dobro popotnico za najprej, našteli enega kvazi športnika in poslanca. Bolje bi bilo, če ne bi.
Ravnatelj je ves čas poudarjal, da ne želi govoriti o drugih šolah, a ni pozabil povedati, da se tudi iz srednje strojne ni mogoče več vpisati na strojno fakulteto in to zato, ker je bila opazna razlika med gimnazijci in strojniki pri znanju matematike. Po triurni seansi pa je staršem navrgel še to, da je zaradi tega, ker so trenutne generacije številčno tako šibke, mogoče na zelo dobre fakultete vpisati že s 16 točkami z mature. Torej, ne le za najboljše, tudi za vse ostale, ki se s tehničnimi smermi morda spogledujejo zaradi kakšnih trojk v spričevalu, je dovolj prostora.
Ampak čeprav so običajno res vsega krivi župani, pa to ni poglavitni razlog, da se šole pulijo za otroke. Ta je izključno ekonomski. Toliko ur, toliko otrok, toliko oddelkov, toliko denarja. Pred nataliteto šolnikov še Štrukelj ne reši.
Ampak pustimo vse to. Veste, kaj je na koncu prevagalo pri otrokovi odločitvi? Stene. Ne to, da so na eni šoli fantje ubrano vžgali sosedovega Francla (naj mi oprostijo vsi ljubitelji narodno-zabavne glasbe, ker se mi ne da niti poguglati pravega naslova skladbe), na drugi pa so dekleta v nulo odpele Je veux. Ne to, da so klicali reveža na Microsoft, ne to, da so podjetja praktično ponujala službe, da so tekmovali kdo bo naštel več ekskurzij in eksotičnih potovanj za dijake... Stene, ne vsebina. Otroku se je ena stavba zdela bolj podobna resni šoli kot druga. In tako se je odločil. Šest ur sem preživel na informativnih dnevih, dovolj bi bil pa hiter nepremičninski ogled. Toliko o vaših resničnostnih šovih.
Želite najti žensko za eno noč? Dobrodošli v == >> www.3xDate.top