Dokončni odrešitvi so se doslej spretno izmikale vse politične opcije in prav nič nenavadno ni, da niti sedanja vlada ne udari po mizi in sprejme dokončne odločitve. Hitro in neboleče, pravijo. Pri Muri se vleče že tako dolgo, da bo zagotovo zelo bolelo. Delavce, lastnike, državo, vladajočo politično opcijo.

Tudi po v četrtek predstavljenem rešilnem načrtu, ki ga je na vladno mizo in mizo državnih lastnikov poslal Joc Pečečnik, nič ne kaže, da bo prav on princ, rešitelj Murinih težav. Videti je, kot da se je sicer dobronamerno odpravil v boj, pregledal, kaj se na bojišču dogaja, nato pa se vrnil, preden bi se utegnil opraskati. Tudi obotavljajoč komentar ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika, da je tak predlog nesprejemljiv, smo pričakovali. Seveda država ne bo podprla rešitve, pri kateri bi vložila več kot junak.

Pa še kolateralna škoda njegove rešitve bi bila prevelika. Po obeh scenarijih – Pečečnikovem dražjem in cenejšem, ki ga je pripravilo vodstvo Mure – bi brez dela ostalo okoli dva tisoč delavcev. Po obeh predlogih bi država morala rešiti, kar se v Muri še rešiti da, in poskrbeti za delavce brez služb. Verjetno so državni uradniki izračunali, da bo to državo še vedno stalo manj, kot če vnovič odpre pipico v sod brez dna.

Pečečnika še lahko razumemo – on je predlagal, kar je mislil, da je najbolje za Muro in zanj, s čim manj podjetniškega tveganja in čim večjim izplenom. Ne moremo pa razumeti države. Ta še vedno nima odgovora, kako bo rešila največji pomurski problem. Čeprav je Lahovnik dejal, da ni več časa za odločanje, nič ne kaže, da bo odločitev sprejeta kmalu. Veliko besed, a malo narejenega.

Mura že dolgo, dolgo maha z belo zastavo. Vsem je jasno, da mastodont iz nekega drugega časa in z nekimi drugimi načini poslovanja ne more več živeti. Mura, kot jo poznamo danes, se bo poslovila, le ne vemo še, kako dolgo bo umiranje ter kaj bo vstalo iz pepela. Očitno čaka Muro dolgo, vroče poletje.