Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Znancu je nekdo ostal dolžan več tisoč evrov. Vložil je zahtevo za izvršbo, dolžnik je ugovarjal in preostalo mu je samo, da ga toži. Moral bi plačati sodno takso, potreboval bi odvetnika, zadeva bi se vlekla, izgubil bi precej živcev. Na drugi strani je dolžnik vse premoženje prepisal na ženo, v vrsti za poplačilo pa je bilo pred mojim znancem že precej besnih upnikov in možnost poplačila je bila res majhna. Tožbe ni vložil.

V dogovoru, da delavkam, ki prejemajo minimalno plačo, zamaknejo izplačilo prevoza in malice (to je pri marsikomu več kot petina plače), bi kak nadobuden odvetnik gotovo našel kakšno luknjo: morda dogovor ni bil pravilno objavljen na oglasni deski, morda bi morali imeti podpise vseh, da se s tem strinjajo. Ampak kaj bi s tožbo dosegli? Podjetje ne bi moglo plačati novega blaga, zaradi praznih trgovin bi padla prodaja in naslednji mesec ne bi bilo več niti za plače. Logika, ki je kristalno jasna prodajalkam, marsikomu z magisterijem ali doktoratom ni.

Če odmislimo absurd, da morajo podjetje v težavah reševati delavci, ki pozneje od dobička najbrž ne bodo imeli nič, je najtemnejši del zgodbe komunikacija. Delavka pravi, da se je sicer nekaj govorilo, ampak da je šele na plačilni dan videla, koliko so ji trgali. In je upravičeno jezna.

Nauk. To sicer ni basen, a ima nauk za naše politike. Za pravi in dobro pojasnjen cilj, do katerega bi nas vodili ljudje, ki bi jim zaupali, bi se bili pripravljeni tudi čemu odpovedati. Za zdaj nimamo še ničesar od tega, le grožnje z neko abstraktno trojko.