Jutri mineva natanko eno leto, odkar so po dveh letih pripora v Turčiji na deset let zapora in 50 tisoč evrov kazni obsodili Mariborčana Francija Zelenka. Družina je še vedno v šoku. Slovenski pravosodni organi imajo zvezane roke – pravijo, da nimajo pooblastil.

Po treh letih trpljenja se je odločila javno spregovoriti Zelenkova 19-letna hči Tjaša. "Vsega imam dovolj, očeta pogrešam in naredila bom vse, da mu pomagam. Vse življenje je lepo skrbel zame, zdaj sem jaz na vrsti, da poskrbim zanj," je trdno odločena.

Brez pomoči in prevajalca
Zelenka so aprila 2007 prijeli v Turčiji, saj se je izkazalo, da je poleg čistilnega sredstva za steklo prevažal 13 ton anhidrida ocetne kisline, ki se uporablja za proizvodnjo mamil. "Natovarjanje, vožnja in predaja blaga so potekali kot po navadi. Niti približno si nisem mislil, da kaj ne bi bilo v redu," krivdo zavrača Zelenko in dodaja, da je šele po nekaj mesecih izvedel, da je blago spremljala mednarodna policija. "Ob aretaciji mi niso ponudili nobene pravne pomoči, imel nisem niti prevajalca. Sploh nisem vedel, kaj se dogaja in zakaj so me priprli," je ogorčen.

Štiristo evrov za preživetje
Družino je dogodek spravil v hudo stisko – tako osebno kot finančno –, saj morajo Franciju vsak mesec nakazovati okoli 400 evrov za osnovne potrebščine. "Lani smo morali nakazati kar tri tisoč evrov, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega, saj so ga izsiljevali," o bratovi usodi pove sestra Milena Eferl.

Sodba še ni pravnomočna
"Po končanem sodnem postopku (pravnomočni sodbi pristojnega sodišča države, v kateri poteka postopek) lahko državljan skladno z evropsko konvencijo o transferju obsojenih oseb, katere članica je tudi Turčija, zaprosi za prenos prestajanja kazni v matično državo," sporočajo z ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). Kdaj bo Zelenko dočakal ta dan, je vprašljivo, saj na rešitev pritožbe na izrek sodbe čaka že eno leto.

Poleg vsega 
še bolezen
Kdaj ste nazadnje videli svojega očeta?
Pred tremi leti. Preden je odšel na pot, se je poslovil tako kot po navadi. Vrnil naj bi se približno teden pozneje. Vmes sem ga klicala, a je imel nedosegljivo številko. Vse nas je že skrbelo, potem pa so nam le sporočili, kaj se je zgodilo. Mene je to čisto potrlo in potrebovala sem en mesec, da sem sploh dojela, kaj se dogaja – da je zadeva resna.

Sta z očetom v stikih?
Občasno se slišiva, pa tudi piševa si. Klic traja le deset minut. Vsakega njegovega pisma se razveselim. Držijo me pokonci in mi vračajo upanje, da bo ata nekoč spet doma.

Kako se počuti v zaporu?
Do mene je zelo zaščitniški in noče, da bi me skrbelo, zato več izvem od drugih. Vem, da mu niti približno ni lahko, sploh zdaj, ko je zbolel. Poleg drugih bolezni ima žolčne kamne. Če ga bodo operirali, bo v bolnišnični negi ostal le en dan, potem pa ga bodo spet poslali v zapor, kar se mi res ne zdi prav.

Kakšne spomine imate na otroštvo?
Od tretjega leta sem ga spremljala na vožnjah, vedno sva se imela super. Vedno je bil moja moralna podpora, razumel me je; zelo ga pogrešam.