Foto: Kolumnisti 19.08.10, david jug, bostjan tacol David Jug Se spomnite afere s stavbo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ko je takratna notranja ministrica Katarina Kresal pogodbo o najemu sklenila z znancem, če ne kar prijateljem Igorjem Pogačarjem? Za dobrih deset tisoč kvadratov je ministrstvo vsak mesec plačalo 136 tisoč evrov najemnine. Potem ko je Pogačar poravnal mesečne stroške lizinga, mu je ostalo deset tisočakov čistega dobička. In če pogodbe lani ne bi prekinili, bi mu davkoplačevalci v desetih letih v celoti odplačali posojilo za nepremičnino na Dimičevi ulici.

Seveda bi bilo za slovenske razmere praktično neverjetno, če tudi s selitvijo slovenskega FBI na novo lokacijo nihče ne bi zaslužil. Še posebno, če upoštevamo, da se je medtem zamenjala vlada in da so h koritu prišli novi-stari obrazi.

(Pre)pozno. Saga o stavbi NPU zelo nazorno kaže, kako vlada s proračunskim denarjem ravna kot svinja z mehom. Naravnost šokanten je ob tem podatek, da do sredine lanskega leta skupne evidence o poslovnih prostorih in najemninah, ki jih zanje plačuje, sploh ni vodila, ampak je to počelo vsako ministrstvo zase. Zdrava pamet sicer pravi, da se pogajalska izhodišča lažje doseže, če na pogajanjih nastopa večji igralec. Če bi za koga z gotovostjo lahko rekel, da ima pri tem veliko manevrskega prostora, bi to bila država. Kar malce žalostno je, da je vlada možnost prihranka pri prostorski racionalizaciji zavohala šele pet let po začetku krize.