Juan Carlos Ferrero je bil v finalu Umaga nemočen proti prvemu nosilcu, Rusu Nikolaju Davidenku. Španec, ki je nekdaj zasedal teniški prestol, je po finalu v Umagu s 36. skočil na 29. mesto na lestvici ATP. Dobre predstave so mu vlile upanje, da se vrne med najboljše, tudi zato po porazu v finalu ni bil preveč razočaran.

V finalu vas je Davidenko dobesedno povozil. Ste pričakovali tako fantastično predstavo nasprotnika?
Sem. Vedel sem, da je v odlični formi. Podobno dobro je igral ves teden. Po polfinalu sem se pogovarjal z Melzerjem, ki je proti Davidenku osvojil le dve igri. Rekel mi je, da je bilo na igrišču nemogoče najti luknjo, saj je bil Davidenko povsod. Tudi v finalu je zadeval vse, kar je želel. Na začetku sem še poskušal, vendar pa je kasneje stopnjeval ritem in bil praktično nezgrešljiv. Sam sem bil bolj utrujen kot prejšnje dni. V polfinalu sem za zmago potreboval skoraj tri ure, imel sem težke noge. Nisem mogel dohajati njegovega ritma.

Kaj vam je rojilo po glavi, ko ste bili tako nemočni, Davidenko pa tako superioren?
Pred vsako točko razmišljaš, kaj storiti. Vendar pa je vedno težko, če igraš proti nasprotniku, kot je Davidenko, ki ni delal napak. Tudi na daljše izmenjave je brez težav dobival točke. Vse mu je šlo na roko, težko je pač karkoli na hitro spremeniti.

Vseeno je za vami zelo dober teden.
Seveda. Spet sem zaigral v finalu. V polfinalu sem odigral morda celo najboljše srečanje v zadnjem času. Spet sem dobil občutek, kar je najpomembnejše, pa tudi samozavest. Vesel sem, da sem dobil veliko točk za lestvico ATP. Zdaj se bom osredotočil na trdo podlago. Do konca leta lahko naredim še kar nekaj dobrih rezultatov.

Od ponedeljka naprej ste 29. igralec sveta. S kakšno uvrstitvijo na lestvici ATP bi bili zadovoljni ob koncu leta?
Sezono bi rad končal med 15 najboljšimi. To je moj cilj in na to sem osredotočen. Če mi bo uspelo, bom naredil vse, da sem naslednje leto spet med top 10 igralci.

Ob prejetju pokala ste se še posebej zahvalili svojemu trenerju, ki je zaradi družinskih zadev vmes odšel domov. Zakaj?
Prvi dan, ko sem prišel v Umag, sem izvedel, da je umrl oče mojega trenerja. Vrnil se je domov, jaz pa sem bil v Umagu sam do konca polfinala. Težko mi je bilo, saj med turnirjem do zdaj še nikoli nisem bil sam. Vendar pa se take stvari na žalost dogajajo.

Se boste v Umag spet vrnili?
Zelo rad.