Statistični urad je naredil primerjavo šole danes in pred 60 leti. "Pred 60 leti je bilo marsikaj drugače, pouk se je začel 15. septembra, končal pa 26. junija," so zapisali na spletni strani Sursa. "Pred kurilno sezono so učenci namesto telovadbe nosili drva v klet šole. Prvi športni dan je bilo običajno pobiranje krompirja za kmečke zadruge. Odnos do šolske lastnine je bil v 92 odstotno dober."
Za lažjo predstavo navajjo podatke, kot da bi bilo učencev točno sto (51 dečkov in 49 deklic). Povprečni dan je po podatkih Sursa potekal takole:
5.45 Vstajali smo precej zgodaj, 22 jih je vstalo že med 5.45 in 6.15, 21 med 6.15 in 6.45, med 6.45 in 7.15 pa nas je vstajalo največ, kar 36. Fantje so sicer vstajali prej kot dekleta.
8.00 Kar petindevetdesetim med nami se je pouk začel en teden dopoldne, naslednji teden pa popoldne. V šolo smo hodili v dveh izmenah, ki sta se menjali na dva tedna. Nekateri med nami so imeli pouk célo leto popoldne, saj so bili dopoldne v šoli starejši učenci (od 5. razreda naprej).
8.50 Čas pouka. S šolskimi potrebščinami, ki smo jih uporabljali pri pouku, smo bili dobro preskrbljeni. Republiške podpore skoraj nismo potrebovali; samo štirje so dobili šolske knjige in druge potrebščine, dva pa obleko in obutev. Sicer nas je bilo 87 primerno obutih, pozimi pa nas je bilo 83 toplo oblečenih.
9.35 Malica! V vseh mestnih šolah smo imeli organizirano dopolnilno prehrano in tudi šolska mlečna kuhinja je delovala. V njej so nam pripravljali malico, ki je največkrat vsebovala mleko, kakav, kavo, surovo maslo, margarino, sir, marmelado, presno sadje, mesne izdelke. Šolsko hrano smo radi jedli, saj nas je kar 70 uživalo dopolnilno prehrano, 16 pa ne, ker so imeli, kot so rekli, doma dovolj, preostalih 14 pa ne zaradi pomanjkanja sredstev ali zaradi neuvidevnosti staršev.
10.10 Končno naš najljubši predmet: 23 učencev med nami se je razveselilo računstva. 20 učencem so se zdeli vsi predmeti enako zanimivi, 14 pa jih je najbolj uživalo pri risanju. Naš predmetnik ni bil preveč obsežen. Prvi in drugi razred sta imela na urniku te predmete: slovenščina, računstvo, risanje, petje in telovadba; tretji in četrti pa poleg teh še zemljepis, zgodovino, prirodopis in ročno delo. V prvem, drugem in tretjem razredu so imeli najraje računstvo, v četrtem razredu pa jih je najbolj zanimala zgodovina.
11.00 Zadnje ure pouka. Fantje so se učili, ker so si res želeli postati šoferji; tisti na deželi in v industrijskih krajih so želeli postati še mizarji ali drugi obrtni delavci, fantje iz mesta pa so na drugo mesto sanjskega poklica postavili inženir tehnik. Dekleta so želela postati šivilje ali učiteljice, tista iz mesta pa so razmišljala tudi o zaposlitvi v medicinskih poklicih. Naša povprečna ocena je bila 3,1. Med nami je bilo 16 ponavljavcev (razred so ponavljali vsaj enkrat). Od slovenskega povprečja navzgor so najbolj odstopali učenci skrbnikov, ki so bili zaposleni kot trgovinsko osebje ali so bili različni strokovnjaki (ekonomisti, pravniki, zdravniki), umetniki ali administrativno in vodilno osebje.
12.00 Čas kosila doma. 34 nas je redno uživalo meso, mleko in sadje. Pri obvladovanju branja smo kar dobro napredovali. V prvem razredu jih 55 % ni znalo brati, v drugem razredu je bilo takih še 23 %, v tretjem 20 %, v četrtem jih ni znalo brati še 17 %; med nebralci je bilo več dečkov kot deklic. Najraje smo brali revijo za otroke Ciciban in različne pravljice. Ata je po kosilu večkrat spil še kaj alkohola. Kadar je bil dobre volje, smo ga bili lahko deležni tudi mi. Na deželi je 12 % dečkov od 1. do 4. razreda redno uživalo alkohol, v industrijskih krajih 9 %, v mestu pa »le« 2 %. Sicer so bile naše družine kar velike; 46 nas je živelo v družini s 6 ali več člani v gospodinjstvu.
13.00 Tisti, ki so bili z dežele, so imeli doma več dela. Med njimi jih je moralo 52 % doma opravljati lahka dela, 19 % pa jih je moralo poprijeti celo za težka dela. V industrijskih krajih so otroci delali manj; 49 % jih je opravljalo lažja dela, 9 % pa težja. V mestu jih je moralo opravljati lahka dela 38 %, težka dela pa le 2 %, drugim otrokom doma ni bilo treba delati.
18.00 Če nam je ostalo kaj energije, smo se igrali kakšno igro ali se pogovarjali, 45 med nami jih je znalo celo voziti kolo. Smučati jih je znalo 35, plavati pa le 19. 38 jih ni znalo nič od naštetega, 9 pa jih znalo vse troje. Pri nas je bil dan enak dnevu, tretjina med nami je komaj čakala na poletne počitnice; nekateri od teh so se veselili počitnic na morju, drugi v koloniji, na deželi ali v mestu, večinoma pa so šli na počitnice s sorodniki. Preostali dve tretjini učencev sta bili cele počitnice doma. Poleti je 71 % otrok z dežele hodilo pretežno bosih (junija in septembra tudi v šolo). 75 jih sploh še nikoli ni bilo na morju, okoli 20 pa se jih še nikoli ni peljalo z avtom ali z vlakom.
19.00 Počasi se je večerilo. Hvaležni smo bili za vodo in elektriko. 63 med nami jih je imelo v stanovanju oboje (največ takih je živelo v mestu). Kar 13 med nami jih v stanovanju ni imelo niti elektrike niti vode. 15 jih je imelo samo elektriko, 9 pa samo vodo. Večinoma smo spali v sobi, 7 pa jih spi v kuhinji ali kakšnem drugem prostoru.
20.00 Počasi smo se odpravili spat. V sobi smo večinoma spali skupaj s starši in z otroki, starimi do 14 let. Na ležišču je večina od nas spala sama ali pa z otroki do 14 let, veliko pa si jih je delilo ležišče z odraslo osebo istega spola. Če je bila mama pri volji, nam je prebrala našo najljubšo knjigo. To sta bili za dekleta Sneguljčica, za fante Martin Krpan.
"Svoje življenje smo si brez dela in spoštovanja do lastnine in soljudi pred 60 leti težko predstavljali, " so zapisali pri Sursu. Dodajajo, da podatkov niso navedli po spominu, ampak gre za izsledke raziskovanja, izvedenega 1. marca 1957 med učenci nižjih razredov tedanjih ljudskih šol.
V njem je sodelovalo 12.755 učencev (6.558 dečkov in 6.197 deklic) iz vseh takratnih 1.187 ljudskih šol. Anketo so izpeljali na deželi, v industrijskih krajih in mestih. Izbrali so učence, ki so se rodili 6., 16. in 26. v kateremkoli mesecu kateregakoli leta.
"Ta način vzorčenja je bil takrat prvič v Jugoslaviji uporabljen v takšnem obsegu in izkazal se je za dobrega," razlagajo pri Sursu. "Učenci so bili izbrani po slučajnem vzorcu. ankete so izpolnili učitelji (ki so bili v vlogi anketarja) s pomočjo staršev in učenca, zato je v rezultatih veliko subjektivnosti."
V nižjih razredih je bilo v začetku šolskega leta 1956/57 sicer 133.900 učencev.
dezurni@zurnal24.si