Foto: Barbara Milavec Nataša Čepar Reševanje revščine ne bi smelo biti skrb državljanov, ampak politike, ki bi morala poskrbeti za človeka vredno družbo, je nedavno dejala Anita Ogulin, sekretarka zveze prijateljev mladine. Gospa, ki se je izkazala s številnimi plemenitimi deli, ima najbrž prav, a kaj, ko so v današnjih težkih gospodarskih razmerah potrebe ljudi vse večje, viri pomoči pa omejeni ali usihajo. Celo strokovnjaki s področja socialnega varstva, sicer močni kritiki vladnih varčevalnih ukrepov, ugotavljajo, da za socialne transferje, ki bi lahko ublažili revščino, ni več kje vzeti. Edini izhod bi bila nova delovna mesta. Na ta pa lahko računamo šele, ko se gospodarstvo znova postavi na noge.

Žalostne zgodbe. Revščina jih piše veliko. Prizori kosov pohištva pred vhodnimi vrati, na katerih je sodni izvršitelj zamenjal ključavnico, mačka se ovija okoli zatečenih nog, tresoča se roka prižiga drugo cigareto za drugo, v tisočerih gubah na utrujenem obrazu so zapisane življenjske krivice ... Lahko ni niti socialnim delavcem, ki se vsak dan soočajo z ljudmi v stiski; ti nanje večkrat stresejo vso svojo jezo in ogorčenje. Včasih je težko razumeti, da je določeno premoženje, četudi skromno in prigarano, ovira do državne pomoči. Ali da je ta pomoč vračljiva. Podatki za izplačilo pomoči pri poravnavi življenjskih stroškov (tako imenovani varstveni dodatek) kažejo, da se zanj odloča vedno manj ljudi, čeprav je očitno, da so razmere vse hujše. Številni ne želijo, da bi njihovi otroci morali to pomoč kdaj vračati. Naj mladi imajo, sklenejo in raje životarijo z nekaj sto evri na mesec.

Komentar se nanaša na članek Brez pomoči bi tretjina starejših živela v revščini.