"Meso je treba razrezati na majhne koščke, nato ga potreseš z miro ali alojo, in za več dni namočiš v vinu. Nazadnje ga posušiš na zraku, tako da dobi značilnosti prekajenega mesa in ne smrdi". Te besede so se ohranile v pisni dediščini nemškega farmakologa Johanna Schröderja iz 17. stoletja. Navodila za pripravo mesa pa se ne nanašajo na meso kakšne živali, ampak človeka. Konkretno, gre za "sveže truplo rdečelasega moškega, starega okoli 24 let, ki je bil obešen, obglavljen ali ubit na Katarininem kolesu (srednjeveška naprava za ubijanje, op. D. M.) in nato en dan in eno noč pri jasnem nebu ležal na soncu in luni."

Umirajoči papež pil kri

Ko je papež Inocenc VIII. leta 1492 ležal na smrtni postelji, so zdravniki trem njegovim služabnikom odvzeli nekaj krvi in jo ponudili papežu. Rezultat: Verski poglavar je umrl, služabniki pa prav tako.

" Navodila za pripravo zdravil iz delov človeškega telesa so bila v Evropi 16. in 17. stoletja tako običajna kot navodila za pripravo zeliščnih preparatov," je za portal Spiegel dejal britanski zgodovinar medicine Richard Sugg z univerze Durham. Sugg, ki pripravlja knjigo o kanibalizmu v Evropi, dodaja, da so bili "deli trupel in kri na policah sleherne lekarne".

Zgodovini "medicinskega kanibalizma" se da po njegovih besedah slediti vse od antičnih časov naprej, ko so stari Rimljani kri gladiatorjev uživali kot zdravilo proti epilepsiji. Zlato dobo pa uporaba delov človeškega telesa v zdravstvene namene ni doživela v stereotipno "temačnem" srednjem veku, ampak v renesansi. Začelo se je prahom zmletih staroegipčanskih mumij, ki je veljal za "življenjski eliksir".

Angleški kralj užival možgansko tekočino
Kasneje so postale sprejemljiva tudi telesa mrtvih beračev in tlačanov, medicinski kanibalizem pa si utrl pot v prav vse družbene sloje. Njegov privrženec je bil tudi znameniti zdravnik Paracelsus. Angleški kralj Karel II. je denimo plačal 6000 funtov za recept, kako utekočiniti možgane. Destilat miselnega organa, znan pod imenom "kraljevske kapljice", je vladar užival vsak dan. Britanski zdravnik John Keogh pa je na primer kot zdravilo proti slabosti priporočal človeško srce v prahu. Vsako jutro na prazen želodec en ščepec.

Protestanti in človeška mast
Ameriška antropologinja Beth Conklin ugotavlja, da so na Danskem epileptični bolniki kar drli k obglavljenim ali kako drugače s smrtjo kaznovanim prestopnikom in v skodelice ujemali kri ter jo še svežo zaužili. Človeška mast je bila predvsem v severni Evropi cenjena kot zdravilo proti revmi in artritisu. Za protestante je imela celo verski pomen: bila je nadomestek za evharistijo, nadomestek Kristusovega telesa.

Asocialni evropski kanibalizem
Toda ali je vse to kanibalizem? Richard Sugg ne dvomi. Kot kanibali iz tretjega sveta so tudi Evropejci "verjeli v magično moč uživanja vitalne moči". Conklinovi pa se zdi evropski kanibalizem nekaj posebnega: " Izven Evrope ima oseba, ki poje drugo osebo, do te poseben odnos. Nasprotno je evropski kanibalizem izrazito asocialen. Kar je štelo, je bila kakovost. Deli človeškega telesa so bili trgovsko blago, ki se je prodajalo in kupovalo."

Kot ugotavlja Sugg, je evropski kanibalizem pokopalo šele razsvetljenstvo. "V tej dobi so zdravniki želeli za zmeraj pokopati vraževerno preteklost."