|
Nuša Kerševan, predsednica društva Zeleni prstan © Dejan Mijovič |
Simbolično članarino namenimo za saditev novih dreves in zamenjavo oznak, ki jih načne čas ali pa vandali. Letos smo jih morali zamenjati kakih sto. Želimo si več klopi ob poti in košev za smeti. V bližini biotehniške fakultete želimo urediti Park prijateljstva, kjer bi svoja drevesa posadili pomembni Ljubljančani ali gostje iz tujine. Tam že imamo nekaj dreves znanih ljudi. Razmišljamo tudi o parku za invalidne otroke in več otroških igriščih.
So člani tudi mladi?
Tudi. Zlasti zaradi rekreativne narave poti. Z leti se je recimo izjemno povečalo število udeležencev teka trojk.
Kako bi sami opisali pot?
Pot je pravi zgodovinski spomenik – med drugo svetovno vojno živeli v žici, praktično v koncentracijskem taborišču. Danes pa je zame eno od največjih zelenih in rekreacijskih površin v Ljubljani.
Vas po izkušnji iz leta 1992, ko so pot želeli ukiniti, skrbi, da bi se ideja o ukinitvi ponovila?
Ne skrbi me več. Vem namreč, da so Ljubljančani in ljudje, ki prihajajo sem, pot vzeli za svojo. Pot je tudi sestavni del prostorskega načrta Ljubljane in mislim, da danes nihče ne bi prišel več na neumno misel, da bi jo želel uničiti.
Se tudi sami podate na pot?
Včasih sem prehodila vso pot. Zadnja leta ne več, ampak sem vseeno pogosto na poti – kadar sadimo drevesa ali grem na sprehod.
Kaj pa Ljubljana v času vašega županovanja in danes?
Težko je primerjati, kajti takrat je obsegala še primestne občine. Sem pa zelo zadovoljna, ker dajejo poudarek zelenim površinam in urejanju ulic, kar se je kar nekaj let zanemarjalo. Strašno pa me motijo veleplakati. Pogosto zakrivajo izjemno lepe poglede in obremenjujejo mesto. Če bi imela besedo, bi zmanjšala obseg ali jih konkretno obdavčila.